Page 30 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 30
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Tako lahko antično pojmovanje, ki je vplivalo tudi na srednjeveško miselnost
o človeških skupnostih izven dometa civilizacije, razumemo skozi Aristotelo-
vo optiko. V Etiki vzpostavi interpretativni niz, po katerem je meščan izena-
čen s konceptom državljana – ta je zoon politikon in le to je popolna stopnja
človeškosti. Opozarja, da tudi nekateri meščani niso vključeni v kategorijo
državljanov: izpostavi ženske in sužnje, nikakor pa ne morejo biti vključeni
tisti izven mesta (White 1972, 24). Posledično so za antične geografe in fi-
lozofe posamezniki izven mestne družbe ter družbe izven civiliziranega sve-
ta dobile podobno vlogo kot narava in živalstvo – postale so objekt zaniman
ja in preučevanja.
Prepisovanje antičnih besedil ter posledično zanimanje za opisovanje
pošastnih človeških ras se je nadaljevalo v zgodnji in visoki srednji vek. V tret-
jem stoletju je Gaj Julij Solin v Collectanea rerum memorabilium navajal le-
gende o čudnih bitjih z vzhoda, ki so presegale celo opise Plinija Starejšega.
Pravzaprav je bilo okoli devet desetin njegovega dela, izdanega okoli leta 230
oz. 240, prepisanega tako iz Plinijevega kot tudi geografije De situ orbis Pom-
ponija Mele, ki je že služil kot poglaviten vir za Plinija. Njegovo delo je skupaj
z De nuptiis Philologiae et Mercurii Marcijana Kapele iz petega stoletja posta-
lo temeljno besedilo za srednjeveške opise pošastnih ras (Husband 1980, 6).
Morda je prav preučevanje opisov pošastnih ras v antičnih virih tisti de-
javnik, ki nas najbolje seznanja s problematiko zmotnega prepričanja in ki
tvori osnove naše ideje o linearnem razvoju kulture. Poltisočletno preučeva-
nje antičnih virov in umetnosti je premnoge zavedlo v prepričanje, da so bili
Rimljani taki kot mi, pravzaprav pa smo zgolj dediči renesančnega iskanja le-
gitimizacije absolutne oblasti, ki jo je ta našla v totalitarnih vzorih antičnega
rimskega cesarstva (Clarke 2002, 13).
Sistematično preučevanje živali v krščanski tradiciji se je začelo v sed-
mem stoletju z veliko enciklopedijo Etimologije, ki jo je napisal škof Izidor Se-
viljski. Za svoje delo je kot vire uporabil krščansko Physiologus ter dela Am-
brozija, Avguština, Gregorja in Hieronima, hkrati pa je posegal še nazaj v
latinske komentarje Vergila, Plinija Starejšega in Solina (Grant 1999, 112). Bo-
žanski red stvarstva je sledil v vrsti od Svete trojice do najnižjih bitij, pri če-
mer je pošastne človeške rase uvrščal med ljudi in živali. V dvanajsti knjigi je
predstavil svoje poglede na ločitev živali in ljudi: »Pecus imenujemo vse, kar
nima človeškega glasu in postave.« (Grant 1999, 123.) Tako je sicer jasno defi-
niral kriterije človeškosti, vendar se je v nadaljevanju spustil v dolgo razpravo
o pomenu spačkov in pošastnih ras, ki naj bi po poročilih antičnih geografov
poseljevale obrobja civiliziranega sveta. Pri preučevanju zgodnjega krščanstva
je očitno tudi, da se uporabe podobe pošasti ter sestavljenih bitij pojavljajo v
30
Tako lahko antično pojmovanje, ki je vplivalo tudi na srednjeveško miselnost
o človeških skupnostih izven dometa civilizacije, razumemo skozi Aristotelo-
vo optiko. V Etiki vzpostavi interpretativni niz, po katerem je meščan izena-
čen s konceptom državljana – ta je zoon politikon in le to je popolna stopnja
človeškosti. Opozarja, da tudi nekateri meščani niso vključeni v kategorijo
državljanov: izpostavi ženske in sužnje, nikakor pa ne morejo biti vključeni
tisti izven mesta (White 1972, 24). Posledično so za antične geografe in fi-
lozofe posamezniki izven mestne družbe ter družbe izven civiliziranega sve-
ta dobile podobno vlogo kot narava in živalstvo – postale so objekt zaniman
ja in preučevanja.
Prepisovanje antičnih besedil ter posledično zanimanje za opisovanje
pošastnih človeških ras se je nadaljevalo v zgodnji in visoki srednji vek. V tret-
jem stoletju je Gaj Julij Solin v Collectanea rerum memorabilium navajal le-
gende o čudnih bitjih z vzhoda, ki so presegale celo opise Plinija Starejšega.
Pravzaprav je bilo okoli devet desetin njegovega dela, izdanega okoli leta 230
oz. 240, prepisanega tako iz Plinijevega kot tudi geografije De situ orbis Pom-
ponija Mele, ki je že služil kot poglaviten vir za Plinija. Njegovo delo je skupaj
z De nuptiis Philologiae et Mercurii Marcijana Kapele iz petega stoletja posta-
lo temeljno besedilo za srednjeveške opise pošastnih ras (Husband 1980, 6).
Morda je prav preučevanje opisov pošastnih ras v antičnih virih tisti de-
javnik, ki nas najbolje seznanja s problematiko zmotnega prepričanja in ki
tvori osnove naše ideje o linearnem razvoju kulture. Poltisočletno preučeva-
nje antičnih virov in umetnosti je premnoge zavedlo v prepričanje, da so bili
Rimljani taki kot mi, pravzaprav pa smo zgolj dediči renesančnega iskanja le-
gitimizacije absolutne oblasti, ki jo je ta našla v totalitarnih vzorih antičnega
rimskega cesarstva (Clarke 2002, 13).
Sistematično preučevanje živali v krščanski tradiciji se je začelo v sed-
mem stoletju z veliko enciklopedijo Etimologije, ki jo je napisal škof Izidor Se-
viljski. Za svoje delo je kot vire uporabil krščansko Physiologus ter dela Am-
brozija, Avguština, Gregorja in Hieronima, hkrati pa je posegal še nazaj v
latinske komentarje Vergila, Plinija Starejšega in Solina (Grant 1999, 112). Bo-
žanski red stvarstva je sledil v vrsti od Svete trojice do najnižjih bitij, pri če-
mer je pošastne človeške rase uvrščal med ljudi in živali. V dvanajsti knjigi je
predstavil svoje poglede na ločitev živali in ljudi: »Pecus imenujemo vse, kar
nima človeškega glasu in postave.« (Grant 1999, 123.) Tako je sicer jasno defi-
niral kriterije človeškosti, vendar se je v nadaljevanju spustil v dolgo razpravo
o pomenu spačkov in pošastnih ras, ki naj bi po poročilih antičnih geografov
poseljevale obrobja civiliziranega sveta. Pri preučevanju zgodnjega krščanstva
je očitno tudi, da se uporabe podobe pošasti ter sestavljenih bitij pojavljajo v
30
