Page 35 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 35
divji ljudje
lo svoje podlage v številnih legendah o metamorfozah, po katerih so se ljudje
spremenili v opice zaradi prestopka (najzagretejši zidarji babilonskega stolpa
v Bibliji; Kerkopesa, ki sta Heraklu ukradla orožje …). Odprto pa je ostajalo
razmerje odnosov človeka do teh živali oziroma do drugačnih ljudi, ki se jih je
obravnavalo skoraj kot živali.
V 13. stoletju je enciklopedist Bartolomej Angleški trdil, da so bile vse
živali, divje in udomačene, kot tudi plazilci, ustvarjene za najboljšo izrabo
s strani človeka. V njegovem sistemu je narava funkcionirala kot popolno
stvarstvo s človekom na vrhu. In popolno človeštvo je bilo tisto, ki se je vedno
bolj oddaljevalo od narave – živali nimajo ne razuma in ne duše, ki bi lahko
bila prekleta ali zveličana, živalskost je oddaljevanje od božjega (Cohen 1994,
61). Tako naj bi bila premočna povezava z naravo oziroma živalskim svetom
značilnost oseb omejenega uma, seveda pa se je stigmatizacija prenesla tudi
na drugačne oziroma sovražnike urejenega družbenega sistema (Romi, Tata-
ri …). Za razliko od oddaljenih divjih ras antike se je drugačnost začelo iska-
ti znotraj skupnosti ter v neznanih prostorih v neposredni bližini civilizacije.
Naravnost, ki se v srednjem veku enači z norostjo, se veže na divje ljudi – la-
sata, strašna, polčloveška bitja, ki naj bi živela na divjih krajih. Ob koncu 14.
stoletja Heinrich von Hesler v Die Apokalypse opisuje, da divji možje živijo
zgolj na krajih, ki so neprimerni za človeško bivanje – v gozdovih, močvirjih,
na hribih, v jamah in grmovju. Prav tako trdi, da so telesno sicer oblikovani
kot ljudje, pa vendar so tako robati in divji, da nikoli niso slišali božje besede
(Husband 1980, 2–4).
Iz tega izhaja tudi razumevanje, da divjost ni le stanje narave, ampak je
tudi odnos do Boga. Preroki se umikajo v divjino ter prihajajo iz nje – narava
torej ni popolnoma divjina. Arhetipski divji možje Stare zaveze so uporniki
proti Bogu – Kain, Ham in Izmael. Po grški mitologiji so se znašli med heroji,
krščanska tradicija pa jih prežene – postavi jih med odpadnike. Tako je prek-
letstvo kot podivjanost v zgodovini prepoznano s tavanjem lovca (v nasprot-
ju s stalnim življenjem pastirja), s puščavo (ki je dom divjega moža), jezikov-
no nerazumljivostjo (ki je glavni atribut barbara) ter s fizičnim odstopanjem
(v velikosti in barvi kože ter poraščenosti) (White 1972, 14–17). Prav ilustra-
ciji podivjanosti kot stanja mentalne blaznosti, ki je kazen za grehe, lahko sle-
dimo že v Bibliji, kjer so lasje podivjanega Nabukadnezarja opisani kot »perje
orlov« (Dan 4,30). Tradicijo je nadaljeval Hieronim, ki je pri prevajanju Bi-
blije za demone uporabil termin pilosi – lasati (Iz 13,21). V svojih komentarjih
je Hieronim pojasnil, da gre za skupine poganskih demonov, ki so kolektivno
nemoralni – posledično srednjeveške interpretacije niso dobile zgolj zagoto-
vila o poraščenosti, ampak tudi o spolni razuzdanosti divjih mož (Husband
35
lo svoje podlage v številnih legendah o metamorfozah, po katerih so se ljudje
spremenili v opice zaradi prestopka (najzagretejši zidarji babilonskega stolpa
v Bibliji; Kerkopesa, ki sta Heraklu ukradla orožje …). Odprto pa je ostajalo
razmerje odnosov človeka do teh živali oziroma do drugačnih ljudi, ki se jih je
obravnavalo skoraj kot živali.
V 13. stoletju je enciklopedist Bartolomej Angleški trdil, da so bile vse
živali, divje in udomačene, kot tudi plazilci, ustvarjene za najboljšo izrabo
s strani človeka. V njegovem sistemu je narava funkcionirala kot popolno
stvarstvo s človekom na vrhu. In popolno človeštvo je bilo tisto, ki se je vedno
bolj oddaljevalo od narave – živali nimajo ne razuma in ne duše, ki bi lahko
bila prekleta ali zveličana, živalskost je oddaljevanje od božjega (Cohen 1994,
61). Tako naj bi bila premočna povezava z naravo oziroma živalskim svetom
značilnost oseb omejenega uma, seveda pa se je stigmatizacija prenesla tudi
na drugačne oziroma sovražnike urejenega družbenega sistema (Romi, Tata-
ri …). Za razliko od oddaljenih divjih ras antike se je drugačnost začelo iska-
ti znotraj skupnosti ter v neznanih prostorih v neposredni bližini civilizacije.
Naravnost, ki se v srednjem veku enači z norostjo, se veže na divje ljudi – la-
sata, strašna, polčloveška bitja, ki naj bi živela na divjih krajih. Ob koncu 14.
stoletja Heinrich von Hesler v Die Apokalypse opisuje, da divji možje živijo
zgolj na krajih, ki so neprimerni za človeško bivanje – v gozdovih, močvirjih,
na hribih, v jamah in grmovju. Prav tako trdi, da so telesno sicer oblikovani
kot ljudje, pa vendar so tako robati in divji, da nikoli niso slišali božje besede
(Husband 1980, 2–4).
Iz tega izhaja tudi razumevanje, da divjost ni le stanje narave, ampak je
tudi odnos do Boga. Preroki se umikajo v divjino ter prihajajo iz nje – narava
torej ni popolnoma divjina. Arhetipski divji možje Stare zaveze so uporniki
proti Bogu – Kain, Ham in Izmael. Po grški mitologiji so se znašli med heroji,
krščanska tradicija pa jih prežene – postavi jih med odpadnike. Tako je prek-
letstvo kot podivjanost v zgodovini prepoznano s tavanjem lovca (v nasprot-
ju s stalnim življenjem pastirja), s puščavo (ki je dom divjega moža), jezikov-
no nerazumljivostjo (ki je glavni atribut barbara) ter s fizičnim odstopanjem
(v velikosti in barvi kože ter poraščenosti) (White 1972, 14–17). Prav ilustra-
ciji podivjanosti kot stanja mentalne blaznosti, ki je kazen za grehe, lahko sle-
dimo že v Bibliji, kjer so lasje podivjanega Nabukadnezarja opisani kot »perje
orlov« (Dan 4,30). Tradicijo je nadaljeval Hieronim, ki je pri prevajanju Bi-
blije za demone uporabil termin pilosi – lasati (Iz 13,21). V svojih komentarjih
je Hieronim pojasnil, da gre za skupine poganskih demonov, ki so kolektivno
nemoralni – posledično srednjeveške interpretacije niso dobile zgolj zagoto-
vila o poraščenosti, ampak tudi o spolni razuzdanosti divjih mož (Husband
35
