Page 33 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 33
divji ljudje
četkom 12. oz. zadnje knjige se nahaja ilustracija »/p/ošastnih ras in čudežnih
vodnjakov«, ki pa ni uvod, kot bi pričakovali, v razpravo o monstruoznih ra-
sah, ampak začenja del o čudežnih vodnjakih; razprava o rasah sledi šele kas-
neje. Za razliko od drugih avtorjev loči tiste človeške rase, ki nimajo duše, in
tiste, ki jo imajo, na upodobitvi pa niti ne prikaže vseh, ki jih omenja. Prika-
zuje antipoda – človeka z nazaj obrnjenimi nogami, bycephalusa – dvoglave-
ga človeka, acephalusa – človeka brez glave, scyipoda – z eno veliko nogo … Za
razliko od besedila so upodobitve dokaj shematične, saj v besedilu omenja, da
naj bi bil brezglavi mož pokrit z dlako, na upodobitvi pa je prikazan brez nje
(Husband 1980, 45–47).
Plinijevi Blemijci, ki jih je omenjal Izidor Seviljski, so se ponovno po-
javili v uspešnem, čeprav večinoma fiktivnem potopisu Travels of Sir John
Manderville, ki je izšel leta 1356 oziroma 1372 (Robe 1972, 42). V njem lahko
beremo, da živi na Andamanskih otokih več različnih ljudstev, med kateri-
mi so tudi: »Grdi ljudje brez glav, ki imajo oči na ramah, ter okrogla, kot pod-
kev oblikovana usta na prsih.« V opisu lahko prepoznamo Plinijev vpliv, ki se
je širil skozi ves srednji vek, Blemijci so bili pogosto upodabljani na srednje-
veških rokopisih, kjer so simbole njihove neciviliziranosti predstavljali njiho-
va golota, gorjače ter življenje v divjih pokrajinah (Gamble 1997, 7). Hkrati pa
v delu lahko prepoznamo elemente fiktivnih srednjeveških potopisov Odo-
rika, Wilhelma Boldenselskega, armenskega duhovnika Hatoume ter Janeza
iz Pian del Carpine. Zraven omenja še ljudi z rogovi in kopiti v kraljestvu du-
hovnika Janeza ter v Etiopiji ljudi z eno nogo, ki je tako velika, da jim dela sen-
co, ko se uležejo (Robe 1972, 42).
Drugi korpus spisov, ki so v največji meri vplivali na srednjeveško po-
dobo o divjih ljudeh, pa je bil Marvels of the East, za katerega se je zmotno
domnevalo, da naj bi bil delo Kalistena, ki je spremljal na vojaških pohodih
na vzhod Aleksandra Velikega. Ker so kasnejše srednjeveške različice temelji-
le predvsem na prepisovanju virov, prav tako ni bilo velikih razhajanj v opi-
sih. Kot enega izmed poglavitnih virov za srednjeveško interpretacijo legend
o Aleksandru, ki so vplivale na nastanek ideje o divjih možeh, lahko navaja-
mo delo nadškofa Leona iz Neaplja, ki je v desetem stoletju napisal Historia
de preliis, v kateri omenja magnus homo agrestis ter kasneje homines agrestes
– divje ljudi, ki so živeli v divjini, podobno kot njihovi srednjeveški potomci
(Husband 1980, 6–7).
Srednjeveški izvodi legend o Aleksandru so bili bogato ilustrirani, pri
čemer so prav pri opisovanju bajeslovnih ljudstev, ki jih je srečal v Indiji, po-
gosto upodabljali divje ljudi. V ilustraciji iz Le livre et la vraye histoire du bon
roy Alixandre z začetka 15. stoletja je upodobljen spopad Aleksandrovih mož
33
četkom 12. oz. zadnje knjige se nahaja ilustracija »/p/ošastnih ras in čudežnih
vodnjakov«, ki pa ni uvod, kot bi pričakovali, v razpravo o monstruoznih ra-
sah, ampak začenja del o čudežnih vodnjakih; razprava o rasah sledi šele kas-
neje. Za razliko od drugih avtorjev loči tiste človeške rase, ki nimajo duše, in
tiste, ki jo imajo, na upodobitvi pa niti ne prikaže vseh, ki jih omenja. Prika-
zuje antipoda – človeka z nazaj obrnjenimi nogami, bycephalusa – dvoglave-
ga človeka, acephalusa – človeka brez glave, scyipoda – z eno veliko nogo … Za
razliko od besedila so upodobitve dokaj shematične, saj v besedilu omenja, da
naj bi bil brezglavi mož pokrit z dlako, na upodobitvi pa je prikazan brez nje
(Husband 1980, 45–47).
Plinijevi Blemijci, ki jih je omenjal Izidor Seviljski, so se ponovno po-
javili v uspešnem, čeprav večinoma fiktivnem potopisu Travels of Sir John
Manderville, ki je izšel leta 1356 oziroma 1372 (Robe 1972, 42). V njem lahko
beremo, da živi na Andamanskih otokih več različnih ljudstev, med kateri-
mi so tudi: »Grdi ljudje brez glav, ki imajo oči na ramah, ter okrogla, kot pod-
kev oblikovana usta na prsih.« V opisu lahko prepoznamo Plinijev vpliv, ki se
je širil skozi ves srednji vek, Blemijci so bili pogosto upodabljani na srednje-
veških rokopisih, kjer so simbole njihove neciviliziranosti predstavljali njiho-
va golota, gorjače ter življenje v divjih pokrajinah (Gamble 1997, 7). Hkrati pa
v delu lahko prepoznamo elemente fiktivnih srednjeveških potopisov Odo-
rika, Wilhelma Boldenselskega, armenskega duhovnika Hatoume ter Janeza
iz Pian del Carpine. Zraven omenja še ljudi z rogovi in kopiti v kraljestvu du-
hovnika Janeza ter v Etiopiji ljudi z eno nogo, ki je tako velika, da jim dela sen-
co, ko se uležejo (Robe 1972, 42).
Drugi korpus spisov, ki so v največji meri vplivali na srednjeveško po-
dobo o divjih ljudeh, pa je bil Marvels of the East, za katerega se je zmotno
domnevalo, da naj bi bil delo Kalistena, ki je spremljal na vojaških pohodih
na vzhod Aleksandra Velikega. Ker so kasnejše srednjeveške različice temelji-
le predvsem na prepisovanju virov, prav tako ni bilo velikih razhajanj v opi-
sih. Kot enega izmed poglavitnih virov za srednjeveško interpretacijo legend
o Aleksandru, ki so vplivale na nastanek ideje o divjih možeh, lahko navaja-
mo delo nadškofa Leona iz Neaplja, ki je v desetem stoletju napisal Historia
de preliis, v kateri omenja magnus homo agrestis ter kasneje homines agrestes
– divje ljudi, ki so živeli v divjini, podobno kot njihovi srednjeveški potomci
(Husband 1980, 6–7).
Srednjeveški izvodi legend o Aleksandru so bili bogato ilustrirani, pri
čemer so prav pri opisovanju bajeslovnih ljudstev, ki jih je srečal v Indiji, po-
gosto upodabljali divje ljudi. V ilustraciji iz Le livre et la vraye histoire du bon
roy Alixandre z začetka 15. stoletja je upodobljen spopad Aleksandrovih mož
33
