Page 32 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 32
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
nog. /.../ Antipodi v Libiji imajo podplate na zadnji strani nog ter
osem prstov na njih. /…/ Pravijo, da živijo v Indiji Makrobioici, ki
so veliki 12 čevljev. Prav tako v Indiji živijo ljudje, ki so veliki en la-
ket in Grki jih imenujejo Pigmejci, kajti laket se grško imenuje »pu-
gmē«. Živijo v indijskih gorah blizu Oceana.« (Grant 1999, 119.)
Pri naštevanju različnih pošastnih ras človeštva začuda doda tudi pasjeglavce,
ki jih kasneje uvrsti med opice oz pavijane. Pravzaprav bi med vsemi našteti-
mi lahko kot resnične potrdili zgolj pavijane in Pigmejce – pri tem je zanimi-
vo, da tako opice kot tudi ljudi prostorsko napačno umesti. Njihov izvor ozi-
roma kraj prebivanja locira v Indijo in ne v Afriko. Njegova napaka postane
pregovorna in se prenese skozi srednjeveško literaturo v renesanso, ko je nje-
gove misli ponavljal Angelo Decembrio v svoji De politia litteraria (Baxandall
2003, 46). Frank M. Snowden jr. je opozoril, da se napaka oziroma občasno
mešanje Indije in Etiopije vleče skozi dela vseh avtorjev po Herodotu, ki ju je
prvi prostorsko umestil – Indijo je proglasil na skrajni vzhod, Etiopijo pa za
skrajni jug znanega sveta (Snowden 1970, 101).
Večina srednjeveških besedil s podobno vsebino je sledila Izidorjevem
zgledu – 22 zvezkov De universo oziroma De rerum naturis Rabana Mavra,
zbranih med leti 842 in 846, je skoraj popolna kopija izvirnika, podobne pa so
tudi Imago mundi Honorija Avgustodunskega iz obdobja okoli 1100, Otia im-
peralia Gervazija iz Tilburyja (okoli 1211), De naturis rerum, Tomaža iz Can-
timpreja (1228–1244), Imago mundi Gauthierja (Waltherja) iz Metza (1246),
Weltchronik Rudolfa iz Emsa (med 1250 in 1254), Speculum naturale Vincen-
ta iz Beauvaisa (okoli 1250) ter Livres dou trésor Brunetta Lantinija (med 1260
in 1270). Kasneje pa sta tradiciji sledila še vsaj Konrad iz Megenberga z Buch
der Natur (okoli 1350) in Hartmann Schedel z Liber chronicarum (1493). Po
razmahu v trinajstem stoletju so postali opisi kasneje še veliko bolj dodelani
in moralizirajoči, opisi pošastnih ras pa so zaradi vedno večjega pomanjkanja
kakršnih koli dokazov ostajali dokaj nespremenjeni. Tako so Herodotovi opi-
si pasjeglavcev prešli skoraj nespremenjeni v delo Hartmanna Schedela s kon-
ca 15. stoletja (Husband 1980, 6).
Posebej je treba izpostaviti knjigo Buch der Natur Konrada iz Me-
genberga iz 14. stoletja. Temeljila je na De naturis rerum dominikanca To-
maža iz Cantimpreja, vendar je avtor veliko originalnega gradiva opustil, po-
pravil ter dodal lastna opažanja. Delo, najprej napisano v nemškem jeziku, je
bilo velikokrat prepisovano, ko pa je bilo natisnjeno kot prvi tiskani komple-
tni prikaz naravoslovja v Nemčiji ter hkrati kot prvo tiskano delo, ki je vsebo-
valo bestiarij, je bilo med leti 1475 in 1500 ponatisnjeno kar petkrat. Pred za-
32
nog. /.../ Antipodi v Libiji imajo podplate na zadnji strani nog ter
osem prstov na njih. /…/ Pravijo, da živijo v Indiji Makrobioici, ki
so veliki 12 čevljev. Prav tako v Indiji živijo ljudje, ki so veliki en la-
ket in Grki jih imenujejo Pigmejci, kajti laket se grško imenuje »pu-
gmē«. Živijo v indijskih gorah blizu Oceana.« (Grant 1999, 119.)
Pri naštevanju različnih pošastnih ras človeštva začuda doda tudi pasjeglavce,
ki jih kasneje uvrsti med opice oz pavijane. Pravzaprav bi med vsemi našteti-
mi lahko kot resnične potrdili zgolj pavijane in Pigmejce – pri tem je zanimi-
vo, da tako opice kot tudi ljudi prostorsko napačno umesti. Njihov izvor ozi-
roma kraj prebivanja locira v Indijo in ne v Afriko. Njegova napaka postane
pregovorna in se prenese skozi srednjeveško literaturo v renesanso, ko je nje-
gove misli ponavljal Angelo Decembrio v svoji De politia litteraria (Baxandall
2003, 46). Frank M. Snowden jr. je opozoril, da se napaka oziroma občasno
mešanje Indije in Etiopije vleče skozi dela vseh avtorjev po Herodotu, ki ju je
prvi prostorsko umestil – Indijo je proglasil na skrajni vzhod, Etiopijo pa za
skrajni jug znanega sveta (Snowden 1970, 101).
Večina srednjeveških besedil s podobno vsebino je sledila Izidorjevem
zgledu – 22 zvezkov De universo oziroma De rerum naturis Rabana Mavra,
zbranih med leti 842 in 846, je skoraj popolna kopija izvirnika, podobne pa so
tudi Imago mundi Honorija Avgustodunskega iz obdobja okoli 1100, Otia im-
peralia Gervazija iz Tilburyja (okoli 1211), De naturis rerum, Tomaža iz Can-
timpreja (1228–1244), Imago mundi Gauthierja (Waltherja) iz Metza (1246),
Weltchronik Rudolfa iz Emsa (med 1250 in 1254), Speculum naturale Vincen-
ta iz Beauvaisa (okoli 1250) ter Livres dou trésor Brunetta Lantinija (med 1260
in 1270). Kasneje pa sta tradiciji sledila še vsaj Konrad iz Megenberga z Buch
der Natur (okoli 1350) in Hartmann Schedel z Liber chronicarum (1493). Po
razmahu v trinajstem stoletju so postali opisi kasneje še veliko bolj dodelani
in moralizirajoči, opisi pošastnih ras pa so zaradi vedno večjega pomanjkanja
kakršnih koli dokazov ostajali dokaj nespremenjeni. Tako so Herodotovi opi-
si pasjeglavcev prešli skoraj nespremenjeni v delo Hartmanna Schedela s kon-
ca 15. stoletja (Husband 1980, 6).
Posebej je treba izpostaviti knjigo Buch der Natur Konrada iz Me-
genberga iz 14. stoletja. Temeljila je na De naturis rerum dominikanca To-
maža iz Cantimpreja, vendar je avtor veliko originalnega gradiva opustil, po-
pravil ter dodal lastna opažanja. Delo, najprej napisano v nemškem jeziku, je
bilo velikokrat prepisovano, ko pa je bilo natisnjeno kot prvi tiskani komple-
tni prikaz naravoslovja v Nemčiji ter hkrati kot prvo tiskano delo, ki je vsebo-
valo bestiarij, je bilo med leti 1475 in 1500 ponatisnjeno kar petkrat. Pred za-
32
