Page 34 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 34
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
s skupino divjih svinj z izredno dolgimi čekani, ki so jih spremljali tudi divji
možje in žene (Husband 1980, 23). Ilustracija ter uporaba podobe divjih mož
priča predvsem o tem, kako so slednji ob koncu srednjega veka postali stan-
dardni element za upodabljanje nenavadnosti, pri čemer se je treba ozreti na
opozorilo Timothyja Husbanda, ki kaže, da so velikokrat prav njihove upo-
dobitve odraz razkoraka med besedilom ter likovnim kanonom. Besedilo
omenjene pesnitve namreč navaja, da so divji možje, s katerimi se je boril Ale-
ksander, imeli po šest rok, medtem ko ilustrator temu detajlu ni posvečal pre-
velike pozornosti, ampak je prikazal telesno popolnoma običajne divje ljudi
(Husband 1980, 52).
Najslavnejša izdaja s konca srednjega veka je Le livre des Mereveilles de ce
monde, ki je kompendij prevodov besedil iz latinščine. Vključuje dele iz Pli-
nijeve Historia Naturalis, Otia Imperialia Gervazija iz Tilburyja ter De me-
morabilibus mundi Gaja Julija Solina. V izdaji s konca 15. stoletja se med upo-
dobitvami monstruoznih ras, izhajajočih iz antične tradicije, pojavi tudi divji
mož. Poraščen, bradat in lasat ter z gorjačo na rami izstopa od vseh ostalih
podob. Prikazi različnih ljudi iz pošastnih ras so na upodobitvi grupirani v
skupinice, samostojno skupino v levem zgornjem kotu pa tvorijo tudi prikazi
bajeslovnih živali. Za razliko od ostalih pa je divji mož osamljen vrinjen v sre-
dino upodobitve oziroma izstopa od drugih tudi po dejstvu, da je edini po-
raščen z dlako.
Trdimo lahko, da Evropejci v srednjem veku niso vedeli veliko o drugih
človeških rasah in o opicah, vendar zadosti za vzbujanje zanimanja. Bernard
Silvestris, veliki enciklopedist v verzih iz 12. stoletja, je, ironično glede na nje-
govo ime, divje može iz gozdov opisoval kot zadnji božji šušmarski poskus
stvarjenja, preden je ta ustvaril ljudi. Hkrati pa je v svojih delih izpostavil trdi-
tev, po kateri naj bi bile opice človeški potomci oziroma ljudje z degenerirano
naravo (Fernández-Armesto 2005, 63). Vendar tudi znotraj konceptov divjih
mož, kot so jih upodabljali in opisovali srednjeveški avtorji, ni obstajala eno-
tnost – nekateri izmed njih naj bi bili že po rojstvu pripadniki take rase, drugi
pa naj bi bili divji le občasno. Občasna pridobitev živalskih lastnosti pa je se-
veda božja kazen za greh – kar kažejo primeri od Nabukadnezarja v Bibliji do
Yvaina pri Chrétienu iz Troyesa –; kralji in junaki so zaradi svojih grehov ob-
časno znoreli, zbežali v gozd, pasli travo in živeli kot divji možje (Cohen 1994,
65) oziroma so se obnašali kot divjim možem najbližje živali – opice. Razmer-
je med ljudmi in opicami, ki je sicer v nasprotju z našim evolucijskih načinom
razmišljanja, ko danes menimo, da predniki sodobnih ljudi izvirajo iz opic, je
bilo v srednjem veku sledeč antični tradiciji popolnoma obrnjeno. Normal-
no je bilo domnevati, da so opice zgolj degenerirani ljudje. Prepričanje je ime-
34
s skupino divjih svinj z izredno dolgimi čekani, ki so jih spremljali tudi divji
možje in žene (Husband 1980, 23). Ilustracija ter uporaba podobe divjih mož
priča predvsem o tem, kako so slednji ob koncu srednjega veka postali stan-
dardni element za upodabljanje nenavadnosti, pri čemer se je treba ozreti na
opozorilo Timothyja Husbanda, ki kaže, da so velikokrat prav njihove upo-
dobitve odraz razkoraka med besedilom ter likovnim kanonom. Besedilo
omenjene pesnitve namreč navaja, da so divji možje, s katerimi se je boril Ale-
ksander, imeli po šest rok, medtem ko ilustrator temu detajlu ni posvečal pre-
velike pozornosti, ampak je prikazal telesno popolnoma običajne divje ljudi
(Husband 1980, 52).
Najslavnejša izdaja s konca srednjega veka je Le livre des Mereveilles de ce
monde, ki je kompendij prevodov besedil iz latinščine. Vključuje dele iz Pli-
nijeve Historia Naturalis, Otia Imperialia Gervazija iz Tilburyja ter De me-
morabilibus mundi Gaja Julija Solina. V izdaji s konca 15. stoletja se med upo-
dobitvami monstruoznih ras, izhajajočih iz antične tradicije, pojavi tudi divji
mož. Poraščen, bradat in lasat ter z gorjačo na rami izstopa od vseh ostalih
podob. Prikazi različnih ljudi iz pošastnih ras so na upodobitvi grupirani v
skupinice, samostojno skupino v levem zgornjem kotu pa tvorijo tudi prikazi
bajeslovnih živali. Za razliko od ostalih pa je divji mož osamljen vrinjen v sre-
dino upodobitve oziroma izstopa od drugih tudi po dejstvu, da je edini po-
raščen z dlako.
Trdimo lahko, da Evropejci v srednjem veku niso vedeli veliko o drugih
človeških rasah in o opicah, vendar zadosti za vzbujanje zanimanja. Bernard
Silvestris, veliki enciklopedist v verzih iz 12. stoletja, je, ironično glede na nje-
govo ime, divje može iz gozdov opisoval kot zadnji božji šušmarski poskus
stvarjenja, preden je ta ustvaril ljudi. Hkrati pa je v svojih delih izpostavil trdi-
tev, po kateri naj bi bile opice človeški potomci oziroma ljudje z degenerirano
naravo (Fernández-Armesto 2005, 63). Vendar tudi znotraj konceptov divjih
mož, kot so jih upodabljali in opisovali srednjeveški avtorji, ni obstajala eno-
tnost – nekateri izmed njih naj bi bili že po rojstvu pripadniki take rase, drugi
pa naj bi bili divji le občasno. Občasna pridobitev živalskih lastnosti pa je se-
veda božja kazen za greh – kar kažejo primeri od Nabukadnezarja v Bibliji do
Yvaina pri Chrétienu iz Troyesa –; kralji in junaki so zaradi svojih grehov ob-
časno znoreli, zbežali v gozd, pasli travo in živeli kot divji možje (Cohen 1994,
65) oziroma so se obnašali kot divjim možem najbližje živali – opice. Razmer-
je med ljudmi in opicami, ki je sicer v nasprotju z našim evolucijskih načinom
razmišljanja, ko danes menimo, da predniki sodobnih ljudi izvirajo iz opic, je
bilo v srednjem veku sledeč antični tradiciji popolnoma obrnjeno. Normal-
no je bilo domnevati, da so opice zgolj degenerirani ljudje. Prepričanje je ime-
34
