Page 51 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 51
ce in kosti,
ki se jih išče
Za razumevanje osnovne koncepcije opic v srednjem veku si moramo
najprej ogledati njihovo simbolno vrednost, kot se je izražala v sred
njeveških besedilih ter se je posledično zrcalila v srednjeveški ter zgod
nje novoveški likovni produkciji. Razlage, ki so se v trenutku spoznanja nji-
hovih človeških lastnosti zatekle k pojasnitvi s pomočjo odmika od božanske
milosti oziroma k božanski kazni, ki je opice postavila na podčloveško raven,
bi lahko sledili iz antične tradicije naprej. Slednja je na eni strani njihovo stan
je razlagala kot kazen za dejanje, na drugi strani pa je kot prispodobo uporab
ljala njihovo nemoralnost ter drugačnost.
V okviru Heraklovega cikla je ohranjena zgodba, ki pravi, da je Zevs za-
radi prevzetnosti, ko sta v Efezu spečemu Heraklu ukradla orožje, spremenil
maloazijska Kerkopa v pritlikavi bitji z repi – spremenil ju je v opici. Negativ-
no podobo opice pa je pojačal še Ezop v svojih basnih, ko je opisoval, da opica
rodi dva otroka in medtem ko enega zanemarja, drugega tako tesno stiska k
sebi, da ga zaduši. Podobno je zgodbo izpeljal tudi Plinij Starejši, ki je poudar-
jal, da so opice nežne živali, vendar včasih s svojim stiskanjem mladiče umori-
jo. Tudi Cicero je v De Natura Deorum (I, 35, 97) menil, da je: »Simia quam
similis turpissima bestia nobis.« (Čeprav nam je opica najpodobnejša žival, je
najneumnejša.) Na drugi strani pa sta Galen in Aristotel pretiravala v ana-
tomski podobnosti opic in ljudi. Pravzaprav so opice že v antičnem obdob-
ju uporabljali kot primerjalno sredstvo za opisovanje človeškega stanja – He-
raklit je citiran v Platonovem Hippiji Večjem menil, da je najlepša opica grda
v primerjavi z ljudmi ter da je najpametnejši človek v primerjavi z bogom opi-
ca (Janson 1952, 14–15). Okoli 175 je Tacijan, ki je samega sebe imenoval Asiri-
jec, začel napad na grško tradicijo. V svojem kasnejšem delu je omenil, da je v
preteklosti že napisal De animalibus, izgubljeno razpravo, v kateri je pokazal,
opice in kosti, ki se jih 51
išče
ki se jih išče
Za razumevanje osnovne koncepcije opic v srednjem veku si moramo
najprej ogledati njihovo simbolno vrednost, kot se je izražala v sred
njeveških besedilih ter se je posledično zrcalila v srednjeveški ter zgod
nje novoveški likovni produkciji. Razlage, ki so se v trenutku spoznanja nji-
hovih človeških lastnosti zatekle k pojasnitvi s pomočjo odmika od božanske
milosti oziroma k božanski kazni, ki je opice postavila na podčloveško raven,
bi lahko sledili iz antične tradicije naprej. Slednja je na eni strani njihovo stan
je razlagala kot kazen za dejanje, na drugi strani pa je kot prispodobo uporab
ljala njihovo nemoralnost ter drugačnost.
V okviru Heraklovega cikla je ohranjena zgodba, ki pravi, da je Zevs za-
radi prevzetnosti, ko sta v Efezu spečemu Heraklu ukradla orožje, spremenil
maloazijska Kerkopa v pritlikavi bitji z repi – spremenil ju je v opici. Negativ-
no podobo opice pa je pojačal še Ezop v svojih basnih, ko je opisoval, da opica
rodi dva otroka in medtem ko enega zanemarja, drugega tako tesno stiska k
sebi, da ga zaduši. Podobno je zgodbo izpeljal tudi Plinij Starejši, ki je poudar-
jal, da so opice nežne živali, vendar včasih s svojim stiskanjem mladiče umori-
jo. Tudi Cicero je v De Natura Deorum (I, 35, 97) menil, da je: »Simia quam
similis turpissima bestia nobis.« (Čeprav nam je opica najpodobnejša žival, je
najneumnejša.) Na drugi strani pa sta Galen in Aristotel pretiravala v ana-
tomski podobnosti opic in ljudi. Pravzaprav so opice že v antičnem obdob-
ju uporabljali kot primerjalno sredstvo za opisovanje človeškega stanja – He-
raklit je citiran v Platonovem Hippiji Večjem menil, da je najlepša opica grda
v primerjavi z ljudmi ter da je najpametnejši človek v primerjavi z bogom opi-
ca (Janson 1952, 14–15). Okoli 175 je Tacijan, ki je samega sebe imenoval Asiri-
jec, začel napad na grško tradicijo. V svojem kasnejšem delu je omenil, da je v
preteklosti že napisal De animalibus, izgubljeno razpravo, v kateri je pokazal,
opice in kosti, ki se jih 51
išče
