Page 49 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 49
divji ljudje
ljajo živali, ki jih poznajo, oziroma da naj imaginarno izpeljujejo iz realnega
sveta, ki jih obkroža (Ellingson 2001, 12). Tako so srednjeveške ilustracije Pli-
nija Starejšega postale neustrezne in v naslednjem stoletju, ko bo evropska
znanost odkrivala in reproducirala Vitruvija, se bo, skupaj z tiskarsko revolu-
cijo, način upodobitev temeljito spremenil.
Morda so bili krogi, ki so ob koncu 17. stoletja investirali v produkci-
jo umetnosti, tudi preplašeni zaradi pozornosti, ki so je bile deležne pošastne
podobe, tako resnične kot imaginarne. Pritisk za odstranitev upodobitev ima-
ginarnih bitij iz cerkvene umetnosti in arhitekture je vodil do začasne potla-
čitve, vsaj kar se tiče uradne ikonografije (Gilmore 2003, 63). Morda se je za-
radi izgube fantastičnih bitij pozornost preusmerila na človeške grešne kozle.
Tako lahko začetek fascinacije s tujimi rasami, odkritimi v mejnih področjih
civiliziranega sveta, skoraj povezujemo z masivno histerijo preganjanja mar-
ginalcev ter domnevno drugačnih (čarovnic, volkodlakov in vampirjev) ljudi
v civilizirani sredini, ki naj bi s svojim delovanjem in bistvom rušili ustaljeni
red. Sicer je bilo res, da v 17. in 18. stoletju, v obdobju zgodnjega razsvetljen-
stva, v Evropi ni bilo v umetnosti upodobitev divjih ljudi oziroma človeških
pošasti, hkrati pa se moramo zavedati, da je sankcioniranje pošastnega baje
slovja vodilo do druge oblike paranoidne zablode. Žal so imaginarij miroljub-
nega divjega moža zamenjali lovi na čarovnice.
49
ljajo živali, ki jih poznajo, oziroma da naj imaginarno izpeljujejo iz realnega
sveta, ki jih obkroža (Ellingson 2001, 12). Tako so srednjeveške ilustracije Pli-
nija Starejšega postale neustrezne in v naslednjem stoletju, ko bo evropska
znanost odkrivala in reproducirala Vitruvija, se bo, skupaj z tiskarsko revolu-
cijo, način upodobitev temeljito spremenil.
Morda so bili krogi, ki so ob koncu 17. stoletja investirali v produkci-
jo umetnosti, tudi preplašeni zaradi pozornosti, ki so je bile deležne pošastne
podobe, tako resnične kot imaginarne. Pritisk za odstranitev upodobitev ima-
ginarnih bitij iz cerkvene umetnosti in arhitekture je vodil do začasne potla-
čitve, vsaj kar se tiče uradne ikonografije (Gilmore 2003, 63). Morda se je za-
radi izgube fantastičnih bitij pozornost preusmerila na človeške grešne kozle.
Tako lahko začetek fascinacije s tujimi rasami, odkritimi v mejnih področjih
civiliziranega sveta, skoraj povezujemo z masivno histerijo preganjanja mar-
ginalcev ter domnevno drugačnih (čarovnic, volkodlakov in vampirjev) ljudi
v civilizirani sredini, ki naj bi s svojim delovanjem in bistvom rušili ustaljeni
red. Sicer je bilo res, da v 17. in 18. stoletju, v obdobju zgodnjega razsvetljen-
stva, v Evropi ni bilo v umetnosti upodobitev divjih ljudi oziroma človeških
pošasti, hkrati pa se moramo zavedati, da je sankcioniranje pošastnega baje
slovja vodilo do druge oblike paranoidne zablode. Žal so imaginarij miroljub-
nega divjega moža zamenjali lovi na čarovnice.
49
