Page 52 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 52
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
da se pravega človeka ne loči od živali zaradi njegovega uma in razuma, ampak
ker ta ne ravna kot žival. Pravi, da cinični filozof, ki ne pozna Boga, enostavno
imitira iracionalno žival (Grant 1999, 74).
Izhajajoč iz mnenj Aristotela ter tudi Galena je povsem jasno, da opic
niso uporabljali zgolj kot primerjalno metaforo, ampak so jih tudi resnično v
zmožnostih tedanje biologije preučevali – Solin jih je razdelil v 5 skupin. To
delitev pa je v srednji vek prenesel Izidor Seviljski. Prav v njegovem delu se for-
mira pojmovanje opic, ki bo zaznamovalo ves prihajajoči srednji vek. Če so
opice prej služile za primerjalno sredstvo, ki je zapolnjevalo zaradi svojih del-
no kot človeških prepoznanih lastnosti mesto med ljudmi in živalmi, so za-
radi hkratnega odmika ter podobnosti človeških lastnosti v srednjem veku
služile kot ilustracija nasprotnega pola. Patristi so porajajočo se negativno ko-
notacijo pojma opica uporabljali za simbolični opis vseh nasprotnikov krščan-
stva. Oziroma Izidor Seviljski piše o »tistih, ki so jim odrezali rep«, pri tem
pa misli na posameznike, ki nimajo vztrajnosti pri izvajanju dobrih del. Na
eni strani se njegov opis navezuje na opisovanje brezrepih opic, na drugi pa na
del v Levitiku, kjer Bog izjavi (3 Mz 22,23), da je rep nujen del živali in tiste
brez repa niso za žrtvovanje. Opice je opisal v 12. knjigi: »Opice (simiae) je gr-
ška beseda in pomeni ploski nosovi. Zato jim mi pravimo Simiae.« Poudaril je,
da se jih tako imenuje, ker imajo sploščene nosove in jih je grdo gledati, ker so
nagnusne z visečimi gubami, pa čeprav imajo tudi koze sploščene nosove. Iz-
postavil je tudi podatek, da drugi menijo, da se jih imenuje simiae po latinski
besedi, ker se pri njih zaznava veliko similitudo s človeškim razumom (knji-
ga 12, 30). Meni, da razumejo astronomijo in »se veselijo mladega meseca ter so
žalostne, ko postaja krajec in konkaven mesec. Ljubijo svoje potomce in jih nosi-
jo pred sabo; ko se mladiči počutijo zanemarjene, se stiskajo k materam.« Nava-
ja, da jih obstaja pet vrst, izmed katerih »imajo kerkopiteki repe«, kajti če ima
človeku podobna opica rep, jo imenujejo opica (knjiga 12, 31). Tako navede, da
imajo »Sphinxes /.../ kodrasto dlako, izrazita prsa in so tako mile, da pozabi-
mo divjost. Pavijani (Cynocephali) so opice« s pasjim podobnimi obrazi in se
jih zato imenuje Pasjeglavci (knjiga 12, 32), »satiri imajo precej prijetne obraze
in so nemirni, delajo geste. Callitriches so drugačne od ostalih v vsem izgledu.«
(knjiga 12, 33) (Grant 1999, 134).
Drugo pomembno delo zgodnjega srednjega veka je Physiologus, anto-
logija, ki izvira delno iz drugega stoletja in uporablja značilnosti številnih ži-
vali, da bi ilustrirala oziroma povlekla moralne ali teološke lekcije iz njihove-
ga obnašanja (Grant 1999, 52, 71). Naslanjajoč se na poznoantično tradicijo je
Physiologus navedel povezanost opice z onagrom. Obe živali naj bi predstav-
ljali samega hudiča ter naj bi označevali enakonočje. Onager naj bi se ob ena-
52
da se pravega človeka ne loči od živali zaradi njegovega uma in razuma, ampak
ker ta ne ravna kot žival. Pravi, da cinični filozof, ki ne pozna Boga, enostavno
imitira iracionalno žival (Grant 1999, 74).
Izhajajoč iz mnenj Aristotela ter tudi Galena je povsem jasno, da opic
niso uporabljali zgolj kot primerjalno metaforo, ampak so jih tudi resnično v
zmožnostih tedanje biologije preučevali – Solin jih je razdelil v 5 skupin. To
delitev pa je v srednji vek prenesel Izidor Seviljski. Prav v njegovem delu se for-
mira pojmovanje opic, ki bo zaznamovalo ves prihajajoči srednji vek. Če so
opice prej služile za primerjalno sredstvo, ki je zapolnjevalo zaradi svojih del-
no kot človeških prepoznanih lastnosti mesto med ljudmi in živalmi, so za-
radi hkratnega odmika ter podobnosti človeških lastnosti v srednjem veku
služile kot ilustracija nasprotnega pola. Patristi so porajajočo se negativno ko-
notacijo pojma opica uporabljali za simbolični opis vseh nasprotnikov krščan-
stva. Oziroma Izidor Seviljski piše o »tistih, ki so jim odrezali rep«, pri tem
pa misli na posameznike, ki nimajo vztrajnosti pri izvajanju dobrih del. Na
eni strani se njegov opis navezuje na opisovanje brezrepih opic, na drugi pa na
del v Levitiku, kjer Bog izjavi (3 Mz 22,23), da je rep nujen del živali in tiste
brez repa niso za žrtvovanje. Opice je opisal v 12. knjigi: »Opice (simiae) je gr-
ška beseda in pomeni ploski nosovi. Zato jim mi pravimo Simiae.« Poudaril je,
da se jih tako imenuje, ker imajo sploščene nosove in jih je grdo gledati, ker so
nagnusne z visečimi gubami, pa čeprav imajo tudi koze sploščene nosove. Iz-
postavil je tudi podatek, da drugi menijo, da se jih imenuje simiae po latinski
besedi, ker se pri njih zaznava veliko similitudo s človeškim razumom (knji-
ga 12, 30). Meni, da razumejo astronomijo in »se veselijo mladega meseca ter so
žalostne, ko postaja krajec in konkaven mesec. Ljubijo svoje potomce in jih nosi-
jo pred sabo; ko se mladiči počutijo zanemarjene, se stiskajo k materam.« Nava-
ja, da jih obstaja pet vrst, izmed katerih »imajo kerkopiteki repe«, kajti če ima
človeku podobna opica rep, jo imenujejo opica (knjiga 12, 31). Tako navede, da
imajo »Sphinxes /.../ kodrasto dlako, izrazita prsa in so tako mile, da pozabi-
mo divjost. Pavijani (Cynocephali) so opice« s pasjim podobnimi obrazi in se
jih zato imenuje Pasjeglavci (knjiga 12, 32), »satiri imajo precej prijetne obraze
in so nemirni, delajo geste. Callitriches so drugačne od ostalih v vsem izgledu.«
(knjiga 12, 33) (Grant 1999, 134).
Drugo pomembno delo zgodnjega srednjega veka je Physiologus, anto-
logija, ki izvira delno iz drugega stoletja in uporablja značilnosti številnih ži-
vali, da bi ilustrirala oziroma povlekla moralne ali teološke lekcije iz njihove-
ga obnašanja (Grant 1999, 52, 71). Naslanjajoč se na poznoantično tradicijo je
Physiologus navedel povezanost opice z onagrom. Obe živali naj bi predstav-
ljali samega hudiča ter naj bi označevali enakonočje. Onager naj bi se ob ena-
52
