Page 53 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 53
opice in kosti, ki se jih išče
konočju 12-krat oglasil, opica pa naj bi 7-krat urinirala. Pri vsem skupaj je
predvsem sporno samo označevanje enakonočja, kajti šlo naj bi za čas, ko je
noč (pogani) enaka dnevu (pravoverni) – torej stanje, ki veseli hudiča in je
pravovernim v pogubo. Prej omenjeni Physiologus je kot poglavitni kompen-
dij krščanske zoologije navajal tudi, da naj bi bil Egipt najbolj »temna dežela,
od koder je Bog rešil svoje ljudstvo ter kjer ljudje častijo živali – tudi opice«. V
zgodbi je celo zrno resnice, saj so leta 391 pri protipoganskih nemirih v Aleks
andriji, ki jih je vodil škof Teofil, izgnali pogane in uničili poganske templje.
Ohranili so le kip opice, ki so ga, kot znak deformiranosti poganov, razstavili
na javnem kraju (Janson 1952, 17).
Tako je kasneje v številnih iluminiranih rokopisih. Najlepši primer je
Psalter iz Stuttgarta iz 2. četrtine 9. stoletja, kjer je opica upodobljena kot Ge-
nius loci, kot temna sila, ki z višine opazuje Eksodus (Janson 1952, 16–17). So-
dile so v tisti nabor mitoloških bitij, ki so kot ostanki antične tradicije bila
prevzeta v likovni svet romanskega kiparstva in so, nekatere z opolzkimi ge-
stami, strmele v opazovalce s kapitelov ter preddverij. Celoten spekter podob,
ki je izhajal iz Stare zaveze, je ostro obsodil sv. Bernard, ki se je spraševal:
»Kaj delajo tukaj umazane opice, pa divji levi, pošastni kentavri, polljudje in
progasti tigri ...?« (Clancy 1999, 52.) Ti so po njegovem prepričanju odvračali s
svojimi podobami farane in menihe od molitve (Pastoureau 2004, 30). Prav ta
primer je David Gilmore uporabil, da bi pokazal, kako zelo so bili v srednjem
veku obsedeni s pošastmi, kako zelo so divji možje in groteskne figure burili
domišljijo in kako globoko so bili vcepljeni v srednjeveški um (Gilmore 2003,
61). Kljub njihovi cerkveni uporabi so postali kmalu moteči za konservativni
del cerkve. Firenški škof sv. Antonin je opozarjal:
»Slikarje je treba grajati, kadar slikajo stvari, ki so v nasprotju z našo
vero ... Prav tako mislim, da je slikanje zanimivosti v zgodbah sve-
tnikov in v cerkvah, stvari, ki ne vzbujajo pobožnosti, marveč smeh
in ničevost, opic, psov, ki preganjajo zajce, in tako naprej, ali pa svoje-
voljno bogatih oblačil, nepotrebno in ničevo.« (Baxandall 1996, 67.)
Pravzaprav bi obdobje od padca rimskega imperija do gotike zaznamo-
vala doktrina, ki je opice pojmovala kot figura diaboli. Trditev lahko razume-
mo izhajajoč iz patristične tradicije, ki je kot poglavitno značilnost hudiča poj-
movala željo po imitaciji Boga – hudič je bil prikazan kot Simia Dei. Opica pa
ni zgolj bitje, posnemajoče človeka, ampak se njena podoba transformira tudi
v podobo človeka v stanju degeneracije. Bernard Silvestris je v 12. stoletju v delu
De Mundi Universitate pri opisu kreacije živali navedel, da se v smehu človek iz-
obliči ter postane podoben opici – živali, ki je deformirani človek narave.
53
konočju 12-krat oglasil, opica pa naj bi 7-krat urinirala. Pri vsem skupaj je
predvsem sporno samo označevanje enakonočja, kajti šlo naj bi za čas, ko je
noč (pogani) enaka dnevu (pravoverni) – torej stanje, ki veseli hudiča in je
pravovernim v pogubo. Prej omenjeni Physiologus je kot poglavitni kompen-
dij krščanske zoologije navajal tudi, da naj bi bil Egipt najbolj »temna dežela,
od koder je Bog rešil svoje ljudstvo ter kjer ljudje častijo živali – tudi opice«. V
zgodbi je celo zrno resnice, saj so leta 391 pri protipoganskih nemirih v Aleks
andriji, ki jih je vodil škof Teofil, izgnali pogane in uničili poganske templje.
Ohranili so le kip opice, ki so ga, kot znak deformiranosti poganov, razstavili
na javnem kraju (Janson 1952, 17).
Tako je kasneje v številnih iluminiranih rokopisih. Najlepši primer je
Psalter iz Stuttgarta iz 2. četrtine 9. stoletja, kjer je opica upodobljena kot Ge-
nius loci, kot temna sila, ki z višine opazuje Eksodus (Janson 1952, 16–17). So-
dile so v tisti nabor mitoloških bitij, ki so kot ostanki antične tradicije bila
prevzeta v likovni svet romanskega kiparstva in so, nekatere z opolzkimi ge-
stami, strmele v opazovalce s kapitelov ter preddverij. Celoten spekter podob,
ki je izhajal iz Stare zaveze, je ostro obsodil sv. Bernard, ki se je spraševal:
»Kaj delajo tukaj umazane opice, pa divji levi, pošastni kentavri, polljudje in
progasti tigri ...?« (Clancy 1999, 52.) Ti so po njegovem prepričanju odvračali s
svojimi podobami farane in menihe od molitve (Pastoureau 2004, 30). Prav ta
primer je David Gilmore uporabil, da bi pokazal, kako zelo so bili v srednjem
veku obsedeni s pošastmi, kako zelo so divji možje in groteskne figure burili
domišljijo in kako globoko so bili vcepljeni v srednjeveški um (Gilmore 2003,
61). Kljub njihovi cerkveni uporabi so postali kmalu moteči za konservativni
del cerkve. Firenški škof sv. Antonin je opozarjal:
»Slikarje je treba grajati, kadar slikajo stvari, ki so v nasprotju z našo
vero ... Prav tako mislim, da je slikanje zanimivosti v zgodbah sve-
tnikov in v cerkvah, stvari, ki ne vzbujajo pobožnosti, marveč smeh
in ničevost, opic, psov, ki preganjajo zajce, in tako naprej, ali pa svoje-
voljno bogatih oblačil, nepotrebno in ničevo.« (Baxandall 1996, 67.)
Pravzaprav bi obdobje od padca rimskega imperija do gotike zaznamo-
vala doktrina, ki je opice pojmovala kot figura diaboli. Trditev lahko razume-
mo izhajajoč iz patristične tradicije, ki je kot poglavitno značilnost hudiča poj-
movala željo po imitaciji Boga – hudič je bil prikazan kot Simia Dei. Opica pa
ni zgolj bitje, posnemajoče človeka, ampak se njena podoba transformira tudi
v podobo človeka v stanju degeneracije. Bernard Silvestris je v 12. stoletju v delu
De Mundi Universitate pri opisu kreacije živali navedel, da se v smehu človek iz-
obliči ter postane podoben opici – živali, ki je deformirani človek narave.
53
