Page 54 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 54
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Sočasno pride do prve velike spremembe pri pojmovanju opic. Medtem ko
Physiologus pri opicah omenja zgolj povezavo z mesecem in odsotnost repa,
se v kasnejših bestiarijih opica prikaže kot grešnik – kot žrtev in ne kot hu-
dič. Spremembo koncepcije bi najverjetneje lahko iskali v ponovni seznanit-
vi Evrope s tradicijo antičnih ezopskih basni. Te so tvorile osrednjo vlogo pri
obnovitvi zanimanja za antično tradicijo pripovedovanja fabul, ki jih je sred
njeveška duhovščina vključila v pridige. Razvoj pridig kot literarne oblike pa
je posledica prenosa rituala z brezosebnega prisostvovanja h govorom kot po-
glavitni obliki komunikacije med duhovščino ter verniki. Na drugi strani pa
smo prav v 12. stoletju priča velikemu povečanju mest ter tako civilne kot tudi
cerkvene aristokracije. Nova aristokracija pa je kot enega izmed znamenj svo-
jega prestiža vkomponirala tudi posedovanje eksotičnih živali – pri tem so
primat prevzele predvsem majhne in relativno nezahtevne opice. Pravzaprav
se na prelomu med 11. in 12. stoletjem radikalno poveča število upodobitev
opic, ki postajajo tudi vedno bolj realistične, hkrati pa smo v virih priča tudi
vedno večjemu številu omemb opic – posledično lahko sklepamo, da se je v
Evropi nahajalo vedno večje število teh živali (Janson 1952, 19–31).
Opica kot hominum deformis imago (deformirana podoba človeka) in na-
turae degeneratis homo (od narave degenerirani človek) pri Bernardu Silvestrisu
postane kasneje skozi tradicijo fabul simbol za bolnega bogataša. Na svetovljan-
ski oziroma grešni značaj podobe nas napeljuje tudi izjava nemške mističarke
Matilde iz Magdeburga, ki je sredi 13. stoletja trdila, da je duša, ki je zapisana
bogu, »/s/ie hat den Affen der Welt von sich Geworfen« (od sebe odvrgla pos-
vetno opico). Posledično je podoba opice v gotiki dokaj realistično upodoblje-
na žival, ki pa je navadno prikazana ujeta ali pa celo kot parodija človeških de-
janj. Tako je bila prej kot figura diaboli povezana s padcem angelov, kasneje pa
je bila kot naturae degeneratis homo povezana s padcem človeka. Oba primera
pa združuje prisotnost največjega greha – napuha (superbia). Opica kot največji
grešnik želi biti kot človek, tako kot je hudič želel biti kot Bog.
Vzporedno pa so bile opice vključene v širši sistem primerjav stvarstva.
Sv. Avguštin je v De Civitate Dei govoril o pošastnih rasah človeštva, ki so iz-
vorno sicer derivati antičnih tradicij, vendar ga njihov izgled ne moti, da jih ne
bi proglasil za potomce Adama. Kljub telesni različnosti naj bi jih vse združe-
vala smrtnost ter razum. Ključni argument zanj je bilo tudi dejstvo, da imajo
normalni starši včasih otroke pošastnega izgleda, kar posledično pomeni, da
je Bog odobril obstoj pošasti. Podobno je tudi Ratramen iz Corbiea v pismu
svojemu prijatelju Rimbertu, sklicujoč se na citate iz Izidorja Seviljskega ter
sv. Avguština, pisal, da imajo pošastne rase organizirano družbo, da poznajo
poljedelstvo in živinorejo ter da si pokrivajo nečastne dele telesa – torej imajo
54
Sočasno pride do prve velike spremembe pri pojmovanju opic. Medtem ko
Physiologus pri opicah omenja zgolj povezavo z mesecem in odsotnost repa,
se v kasnejših bestiarijih opica prikaže kot grešnik – kot žrtev in ne kot hu-
dič. Spremembo koncepcije bi najverjetneje lahko iskali v ponovni seznanit-
vi Evrope s tradicijo antičnih ezopskih basni. Te so tvorile osrednjo vlogo pri
obnovitvi zanimanja za antično tradicijo pripovedovanja fabul, ki jih je sred
njeveška duhovščina vključila v pridige. Razvoj pridig kot literarne oblike pa
je posledica prenosa rituala z brezosebnega prisostvovanja h govorom kot po-
glavitni obliki komunikacije med duhovščino ter verniki. Na drugi strani pa
smo prav v 12. stoletju priča velikemu povečanju mest ter tako civilne kot tudi
cerkvene aristokracije. Nova aristokracija pa je kot enega izmed znamenj svo-
jega prestiža vkomponirala tudi posedovanje eksotičnih živali – pri tem so
primat prevzele predvsem majhne in relativno nezahtevne opice. Pravzaprav
se na prelomu med 11. in 12. stoletjem radikalno poveča število upodobitev
opic, ki postajajo tudi vedno bolj realistične, hkrati pa smo v virih priča tudi
vedno večjemu številu omemb opic – posledično lahko sklepamo, da se je v
Evropi nahajalo vedno večje število teh živali (Janson 1952, 19–31).
Opica kot hominum deformis imago (deformirana podoba človeka) in na-
turae degeneratis homo (od narave degenerirani človek) pri Bernardu Silvestrisu
postane kasneje skozi tradicijo fabul simbol za bolnega bogataša. Na svetovljan-
ski oziroma grešni značaj podobe nas napeljuje tudi izjava nemške mističarke
Matilde iz Magdeburga, ki je sredi 13. stoletja trdila, da je duša, ki je zapisana
bogu, »/s/ie hat den Affen der Welt von sich Geworfen« (od sebe odvrgla pos-
vetno opico). Posledično je podoba opice v gotiki dokaj realistično upodoblje-
na žival, ki pa je navadno prikazana ujeta ali pa celo kot parodija človeških de-
janj. Tako je bila prej kot figura diaboli povezana s padcem angelov, kasneje pa
je bila kot naturae degeneratis homo povezana s padcem človeka. Oba primera
pa združuje prisotnost največjega greha – napuha (superbia). Opica kot največji
grešnik želi biti kot človek, tako kot je hudič želel biti kot Bog.
Vzporedno pa so bile opice vključene v širši sistem primerjav stvarstva.
Sv. Avguštin je v De Civitate Dei govoril o pošastnih rasah človeštva, ki so iz-
vorno sicer derivati antičnih tradicij, vendar ga njihov izgled ne moti, da jih ne
bi proglasil za potomce Adama. Kljub telesni različnosti naj bi jih vse združe-
vala smrtnost ter razum. Ključni argument zanj je bilo tudi dejstvo, da imajo
normalni starši včasih otroke pošastnega izgleda, kar posledično pomeni, da
je Bog odobril obstoj pošasti. Podobno je tudi Ratramen iz Corbiea v pismu
svojemu prijatelju Rimbertu, sklicujoč se na citate iz Izidorja Seviljskega ter
sv. Avguština, pisal, da imajo pošastne rase organizirano družbo, da poznajo
poljedelstvo in živinorejo ter da si pokrivajo nečastne dele telesa – torej imajo
54
