Page 71 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 71
v puščavi in goščavi
Avtorji šestnajstega stoletja so v opisih skupnosti, s katerimi so se srečeva-
li zgodnji raziskovalci, poudarjali odsotnost religije in oblasti, religiozni in
moralistični pisci pa so opozarjali na posledice te odsotnosti ter opravičevali
evropsko kolonizacijo. Jean Calvin je v svojem nauku, ki je ves čas opozarjal
na človeško zlobo, izpostavil, da ljudje brez religije niso »na noben način viš-
ji od divjih zveri ter so v mnogih pogledih še bolj bedni«. Zagovarjal je prepri-
čanje, da tak človek kot žival sledi vzgibom svoje narave in ker je njegova na-
rava slaba, se zateka zgolj k zlu. Posledično je zaključil, da zaradi grozečega
»trajnega nereda pri naravnih ljudstvih, ne more nobeno mesto funkcionirati
brez magistratov in politike«. Zanj je zgolj krščanstvo predstavljalo možnost,
da svet izplava iz večnega nereda. In tudi neznani francoski hugenotski avtor,
ki je uporabljal psevdonim Junius Brutus, domnevno Phillipe Duplessis-Mor-
nay, je leta 1579 v razpravi Vindicae Contra Tyrannos zapisal, da bi bili ljudje
brez zakonov, ki bi temeljili na konsenzu, »prisiljeni živeti v divjini, v jamah
in v puščavah kot divje živali« (Ashcraft 1972, 145–146).
Leta 1575 Torquato Tasso v Osvobojenem Jeruzalemu opiše pot Charle-
sa in Ubalda na Tenerife (Srečne otoke). Vodič jima prebivalstvo opisuje kot
lovce, pogane in kanibale, onadva pa jih vidita dokaj romantično. Tassov opis
vsebuje vse tiste poglavitne elemente literarnega žanra fantazijskih potopisov,
ki so neizbrisno zaznamovali kasnejše potopise ter prve antropološke zapise o
stikih Evropejcev z neevropskimi ljudstvi – naturalistični opisi divjakov ved-
no vsebujejo umazanijo in temo, bestialičen izgled, poudarjeno seksualnost
ter omenjen kanibalizem (Miner 1972 88–89).
Zadnja prava srednjeveška knjiga, ki je opisovala ob boku ljudstev tudi
imaginarne kategorije, je bila zagotovo vplivna francoska in latinska izdaja
iz 1560. in 1570. z naslovom Recueil de la diversité des habits. Predstavljala je
predvsem diapazon različnih antitez domačnosti, med katerimi jih je kar ne-
kaj upodobljenih z zgolj eno samo osebo. Zanimivo je, da je kar 11 od teh 17
posameznikov ženskega spola. Zraven realnih ljudstev se tako nahajajo bitja
brez narodnega opisa (Mulier silvestris), nečloveški tipi (Simia erecta) ter celo
pošasti (Episcopus marinus ter Cyclops) (Campbell 2004, 250–251). Vabljiva
bi bila domneva, da gre v primeru večje zastopanosti upodobitev žena spet
za odraz zahodnjaškega moškega voajerizma, vendar neoblečene upodobitve
prikazujejo bitja, ki so brez narodnosti.
Izkaže se, da je tudi Simia erecta oblečena, za razliko od Kiklopa ter
Gozdne žene. Na nek način nas to pripelje spet nazaj k vprašanju vloge obla-
čilne mode pri teh upodobitvah. Golota je hkrati izključitev iz regionalnega
in narodnostnega sistema, je zavrnitev pripadnosti. Še več, je zavrnitev pripa-
dnosti človeštva. Kar nas pripelje nazaj do problema, kako človeški je potem
71
Avtorji šestnajstega stoletja so v opisih skupnosti, s katerimi so se srečeva-
li zgodnji raziskovalci, poudarjali odsotnost religije in oblasti, religiozni in
moralistični pisci pa so opozarjali na posledice te odsotnosti ter opravičevali
evropsko kolonizacijo. Jean Calvin je v svojem nauku, ki je ves čas opozarjal
na človeško zlobo, izpostavil, da ljudje brez religije niso »na noben način viš-
ji od divjih zveri ter so v mnogih pogledih še bolj bedni«. Zagovarjal je prepri-
čanje, da tak človek kot žival sledi vzgibom svoje narave in ker je njegova na-
rava slaba, se zateka zgolj k zlu. Posledično je zaključil, da zaradi grozečega
»trajnega nereda pri naravnih ljudstvih, ne more nobeno mesto funkcionirati
brez magistratov in politike«. Zanj je zgolj krščanstvo predstavljalo možnost,
da svet izplava iz večnega nereda. In tudi neznani francoski hugenotski avtor,
ki je uporabljal psevdonim Junius Brutus, domnevno Phillipe Duplessis-Mor-
nay, je leta 1579 v razpravi Vindicae Contra Tyrannos zapisal, da bi bili ljudje
brez zakonov, ki bi temeljili na konsenzu, »prisiljeni živeti v divjini, v jamah
in v puščavah kot divje živali« (Ashcraft 1972, 145–146).
Leta 1575 Torquato Tasso v Osvobojenem Jeruzalemu opiše pot Charle-
sa in Ubalda na Tenerife (Srečne otoke). Vodič jima prebivalstvo opisuje kot
lovce, pogane in kanibale, onadva pa jih vidita dokaj romantično. Tassov opis
vsebuje vse tiste poglavitne elemente literarnega žanra fantazijskih potopisov,
ki so neizbrisno zaznamovali kasnejše potopise ter prve antropološke zapise o
stikih Evropejcev z neevropskimi ljudstvi – naturalistični opisi divjakov ved-
no vsebujejo umazanijo in temo, bestialičen izgled, poudarjeno seksualnost
ter omenjen kanibalizem (Miner 1972 88–89).
Zadnja prava srednjeveška knjiga, ki je opisovala ob boku ljudstev tudi
imaginarne kategorije, je bila zagotovo vplivna francoska in latinska izdaja
iz 1560. in 1570. z naslovom Recueil de la diversité des habits. Predstavljala je
predvsem diapazon različnih antitez domačnosti, med katerimi jih je kar ne-
kaj upodobljenih z zgolj eno samo osebo. Zanimivo je, da je kar 11 od teh 17
posameznikov ženskega spola. Zraven realnih ljudstev se tako nahajajo bitja
brez narodnega opisa (Mulier silvestris), nečloveški tipi (Simia erecta) ter celo
pošasti (Episcopus marinus ter Cyclops) (Campbell 2004, 250–251). Vabljiva
bi bila domneva, da gre v primeru večje zastopanosti upodobitev žena spet
za odraz zahodnjaškega moškega voajerizma, vendar neoblečene upodobitve
prikazujejo bitja, ki so brez narodnosti.
Izkaže se, da je tudi Simia erecta oblečena, za razliko od Kiklopa ter
Gozdne žene. Na nek način nas to pripelje spet nazaj k vprašanju vloge obla-
čilne mode pri teh upodobitvah. Golota je hkrati izključitev iz regionalnega
in narodnostnega sistema, je zavrnitev pripadnosti. Še več, je zavrnitev pripa-
dnosti človeštva. Kar nas pripelje nazaj do problema, kako človeški je potem
71
