Page 66 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 66
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ključnih obratov z začetka novega veka pa predstavlja delo De differentiis ani-
malium Edwarda Wottona (1492–1535), v katerem avtor ljudi prvič uvrsti med
živali (Slotkin 1965, 39).
Istočasno s svojim zapiranjem pa se je Evropa že nahajala na pragu ve-
likih odkritij. Stiki s tujimi ljudstvi so se intenzivirali na drugih področjih –
najprej z mongolsko invazijo, z vključitvijo v trgovino po svileni cesti ter naj-
pomembneje z raziskavami atlantske obale Afrike ter z odkritjem Kanarskih
otokov. Vendar se je pritok informacij spremenil. Sedaj so prevzele primat de-
žele ob Sredozemskem morju, centralna Evropa pa je občutno nazadovala.
Od leta 1450 so bili Portugalci v stalnih trgovskih stikih z Afriko. V virih iz
tega obdobja poročajo, da Afričani nikakor niso rajski Etiopci, katerih obstoj
so omenjali zgodnjesrednjeveški teksti, ki so se nanašali na univerzalnost krš
čanske misli ter njeno razširjenost v starem svetu, ampak so tuji ljudje barve
kože, ki je za Evropejce odbijajoča (Fagan 1998, 40). Iz zgodnjih podatkov o
stikih je Brian Fagan izpeljal hipotezo, ki se je omejevala v prvi vrsti predvsem
na barvno variabilnost kože. Po njegovem mnenju je imela v obdobju poznega
srednjega veka zgolj bela barva enako močan pomen kot črna – vendar ta ne
naredi Afričanov nujno za odvratne divjake, ampak jih naredi povratno zani-
mive za senzacij željne množice. Tako barva kože najprej postane predmet za-
nimanja ter šele nato predmet diskriminacije.
Pravzaprav izvirajo posamezni predsodki proti temni koži že iz obdob-
ja pred 15. stoletjem. Črna je bila barva srednjeveških umetnikov, s katero so
upodabljali demone, in ko je portugalski kronist Gomez Eanes de Zurara leta
1440 prvič zagledal črne sužnje, jih je primerjal s prebivalci peklenskih regij.
Na drugi strani pa so bile tudi polne ustnice v skladu s popularno psihologi-
jo srednjega veka znamenje pohotnega nagnjenja in pohota je bila demonsko
sredstvo za spodkopavanje razuma (Fernández-Armesto 2004, 71). Dante je v
božanski komediji menil, da so najbližje živalski duši grešniki mesenih grehov,
tisti, ki razum podredijo poželenju – v drugem krogu pekla jih za kazen več-
no biča teman, nevihtni veter (White 1972, 16–19).
Sočasno pa so bila objavljena tudi humanistična dela, ki so opozarjala
na relativizacijo pomena posameznih barv. Baxandall navaja del spisa, katere-
ga avtor je bil okoli leta 1430 Lorenzo Valla, ki je reagiral na teze o heraldič-
ni hierarhiji barv pravnika Bartola da Sassoferrata (Baxandall 1996, 103–104):
»In kaj naj rečem o črni? Resnično se mi zdi, da ne šteje za manj
izvrstno od bele; krokar in labod sta oba sveta Apolonu ... Zame so
Etiopijci lepši od Indijcev prav zato, ker so bolj črni ... Če Stvarnik
vseh stvari ni videl vrednostne razlike v barvah, zakaj bi jo mora-
66
ključnih obratov z začetka novega veka pa predstavlja delo De differentiis ani-
malium Edwarda Wottona (1492–1535), v katerem avtor ljudi prvič uvrsti med
živali (Slotkin 1965, 39).
Istočasno s svojim zapiranjem pa se je Evropa že nahajala na pragu ve-
likih odkritij. Stiki s tujimi ljudstvi so se intenzivirali na drugih področjih –
najprej z mongolsko invazijo, z vključitvijo v trgovino po svileni cesti ter naj-
pomembneje z raziskavami atlantske obale Afrike ter z odkritjem Kanarskih
otokov. Vendar se je pritok informacij spremenil. Sedaj so prevzele primat de-
žele ob Sredozemskem morju, centralna Evropa pa je občutno nazadovala.
Od leta 1450 so bili Portugalci v stalnih trgovskih stikih z Afriko. V virih iz
tega obdobja poročajo, da Afričani nikakor niso rajski Etiopci, katerih obstoj
so omenjali zgodnjesrednjeveški teksti, ki so se nanašali na univerzalnost krš
čanske misli ter njeno razširjenost v starem svetu, ampak so tuji ljudje barve
kože, ki je za Evropejce odbijajoča (Fagan 1998, 40). Iz zgodnjih podatkov o
stikih je Brian Fagan izpeljal hipotezo, ki se je omejevala v prvi vrsti predvsem
na barvno variabilnost kože. Po njegovem mnenju je imela v obdobju poznega
srednjega veka zgolj bela barva enako močan pomen kot črna – vendar ta ne
naredi Afričanov nujno za odvratne divjake, ampak jih naredi povratno zani-
mive za senzacij željne množice. Tako barva kože najprej postane predmet za-
nimanja ter šele nato predmet diskriminacije.
Pravzaprav izvirajo posamezni predsodki proti temni koži že iz obdob-
ja pred 15. stoletjem. Črna je bila barva srednjeveških umetnikov, s katero so
upodabljali demone, in ko je portugalski kronist Gomez Eanes de Zurara leta
1440 prvič zagledal črne sužnje, jih je primerjal s prebivalci peklenskih regij.
Na drugi strani pa so bile tudi polne ustnice v skladu s popularno psihologi-
jo srednjega veka znamenje pohotnega nagnjenja in pohota je bila demonsko
sredstvo za spodkopavanje razuma (Fernández-Armesto 2004, 71). Dante je v
božanski komediji menil, da so najbližje živalski duši grešniki mesenih grehov,
tisti, ki razum podredijo poželenju – v drugem krogu pekla jih za kazen več-
no biča teman, nevihtni veter (White 1972, 16–19).
Sočasno pa so bila objavljena tudi humanistična dela, ki so opozarjala
na relativizacijo pomena posameznih barv. Baxandall navaja del spisa, katere-
ga avtor je bil okoli leta 1430 Lorenzo Valla, ki je reagiral na teze o heraldič-
ni hierarhiji barv pravnika Bartola da Sassoferrata (Baxandall 1996, 103–104):
»In kaj naj rečem o črni? Resnično se mi zdi, da ne šteje za manj
izvrstno od bele; krokar in labod sta oba sveta Apolonu ... Zame so
Etiopijci lepši od Indijcev prav zato, ker so bolj črni ... Če Stvarnik
vseh stvari ni videl vrednostne razlike v barvah, zakaj bi jo mora-
66
