Page 69 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 69
v puščavi in goščavi
so pravkar odkriti ameriški staroselci potomci Adama in Eve, razprave med
monogenizmom in poligenizmom ne prenehajo oziroma se v naslednjih šti-
rih stoletjih še bolj razplamtijo. Tako so sredi 17. stoletja v Parizu po naroči-
lu francoskega parlamenta zažgali knjige kalvinca Isaaca de la Peyrèrea, ker
ta v knjigi Praeadamite piše o stvarjenjih pred Adamom (Kavur 1999a, 1), še
leta 1774 pa Henry Home lord Kames v knjigi Sketches of the History of Man
piše, da je Bog ustvaril mnogo parov, iz katerih izvira moderno človeštvo. Pri
tem naj bi se ti pari notranje ter zunanje razlikovali, stvarnik pa jih je posta-
vil vsakega v ustrezno podnebje (Wolpoff, Caspari 1996, 59–60). Tudi Para-
celzij in Giordano Bruno sta bila po svojem prepričanju poligenista (Slotkin
1965, 42–43).
27. decembra 1512 je španska krona izdala Burgoške zakone, ki predsta-
vljajo prvi legalni kodeks ravnanja s staroselci. Določili so pravila encomien-
desa – tistega odnosa med podložnikom in gospodarjem, ki ga je že prej kra-
ljevi koncil določil kot edinega pravega v prekomorskih provincah. Čeprav je
odnos izviral iz začasne pravice zbiranja davkov, se je razvil v kompleksen sis-
tem z jasnimi zakoni o pravilih prehrane, nastanitve in religioznih inštrukcij.
Novi zakoni niso dovoljevali pretepanja z bičem in palico ter prepovedali, da
bi staroselce imenovali indijanski pes ali kako drugače, razen če »je to bilo po-
sameznikovo ime«. Sicer pa je krona leto kasneje dodala amandma, po kate-
rem so morali staroselci opravljati 9 mesecev tlake za priseljence (Fagan 1998,
83–85).
Če odmislimo tlako, bi se kodificirana pravila ravnanja s podložniki si-
cer zdela napredna, vendar so izhajala iz drugega vidika španskega pravne-
ga sistema. Po navodilih krone so morali vodje vojaških odprav vedno najprej
staroselcem prebrati zahteve za podreditev in staroselci so se morali podredi-
ti, sicer so imeli priseljenci vso pravico, da jih pobijejo. Posledično lahko razu-
memo Burgoške zakone zgolj kot obupano vzdrževanje pri življenju tiste ma-
loštevilne preostale delovne sile. Na drugi strani pa so zakoni določali tudi
pravila religioznih inštrukcij oziroma so predpisovali pokristjanjenje. To pa
je posledično vodilo do spoznavanja kulturne relativnosti ter vloge krščanske
vzgoje v 16. stoletju. Dominikanski teolog Francisco de Vitoria je na primer
za staroselce trdil, »da se nam zdijo neumni, ker je to posledica njihove slabe
in barbarske izobrazbe, ker tudi med nami kmetje, ki niso drugačni od živali,
niso redki«. Kasneje je s svojim mnenjem prišel celo do papeža in Pavel III. je
9. junija 1537 izdal buli Sublimis Deus ter Veritas ipsa, v katerih je zapisano,
da »je človek v takem stanju ter take narave, da lahko sprejme vero v Kristusa
/.../ ter da kdorkoli ima človeško naravo, ustreza temu, da lahko to vero sprej-
me« (Fagan 1998, 83–85). Lepo zveneče, vendar omenja ključni problem – člo-
69
so pravkar odkriti ameriški staroselci potomci Adama in Eve, razprave med
monogenizmom in poligenizmom ne prenehajo oziroma se v naslednjih šti-
rih stoletjih še bolj razplamtijo. Tako so sredi 17. stoletja v Parizu po naroči-
lu francoskega parlamenta zažgali knjige kalvinca Isaaca de la Peyrèrea, ker
ta v knjigi Praeadamite piše o stvarjenjih pred Adamom (Kavur 1999a, 1), še
leta 1774 pa Henry Home lord Kames v knjigi Sketches of the History of Man
piše, da je Bog ustvaril mnogo parov, iz katerih izvira moderno človeštvo. Pri
tem naj bi se ti pari notranje ter zunanje razlikovali, stvarnik pa jih je posta-
vil vsakega v ustrezno podnebje (Wolpoff, Caspari 1996, 59–60). Tudi Para-
celzij in Giordano Bruno sta bila po svojem prepričanju poligenista (Slotkin
1965, 42–43).
27. decembra 1512 je španska krona izdala Burgoške zakone, ki predsta-
vljajo prvi legalni kodeks ravnanja s staroselci. Določili so pravila encomien-
desa – tistega odnosa med podložnikom in gospodarjem, ki ga je že prej kra-
ljevi koncil določil kot edinega pravega v prekomorskih provincah. Čeprav je
odnos izviral iz začasne pravice zbiranja davkov, se je razvil v kompleksen sis-
tem z jasnimi zakoni o pravilih prehrane, nastanitve in religioznih inštrukcij.
Novi zakoni niso dovoljevali pretepanja z bičem in palico ter prepovedali, da
bi staroselce imenovali indijanski pes ali kako drugače, razen če »je to bilo po-
sameznikovo ime«. Sicer pa je krona leto kasneje dodala amandma, po kate-
rem so morali staroselci opravljati 9 mesecev tlake za priseljence (Fagan 1998,
83–85).
Če odmislimo tlako, bi se kodificirana pravila ravnanja s podložniki si-
cer zdela napredna, vendar so izhajala iz drugega vidika španskega pravne-
ga sistema. Po navodilih krone so morali vodje vojaških odprav vedno najprej
staroselcem prebrati zahteve za podreditev in staroselci so se morali podredi-
ti, sicer so imeli priseljenci vso pravico, da jih pobijejo. Posledično lahko razu-
memo Burgoške zakone zgolj kot obupano vzdrževanje pri življenju tiste ma-
loštevilne preostale delovne sile. Na drugi strani pa so zakoni določali tudi
pravila religioznih inštrukcij oziroma so predpisovali pokristjanjenje. To pa
je posledično vodilo do spoznavanja kulturne relativnosti ter vloge krščanske
vzgoje v 16. stoletju. Dominikanski teolog Francisco de Vitoria je na primer
za staroselce trdil, »da se nam zdijo neumni, ker je to posledica njihove slabe
in barbarske izobrazbe, ker tudi med nami kmetje, ki niso drugačni od živali,
niso redki«. Kasneje je s svojim mnenjem prišel celo do papeža in Pavel III. je
9. junija 1537 izdal buli Sublimis Deus ter Veritas ipsa, v katerih je zapisano,
da »je človek v takem stanju ter take narave, da lahko sprejme vero v Kristusa
/.../ ter da kdorkoli ima človeško naravo, ustreza temu, da lahko to vero sprej-
me« (Fagan 1998, 83–85). Lepo zveneče, vendar omenja ključni problem – člo-
69
