Page 68 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 68
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ustvarili zgodbe o obstoju kraljestva Duhovnika Janeza, ki se bo povezalo s
križarji v boju proti muslimanom. Za časa druge križarske vojne je škof Otto
Freisinški postavljal njegovo kraljestvo v Nubijo, nejasna geografija srednje-
ga veka pa ga je prestavljala vse od rta Horna pa do Indije. Jasna pa je bila le
ena stvar: večina avtorjev je soglašala, da so prebivalci temnopolti in kristjani.
Zato je bilo toliko večje razočaranje, ko so Portugalci okoli 1430 naleteli na
marginalnem območju zahodne Sahare na ljudstva, ki so imela zelo primitiv-
no tehnologijo in so poseljevala ekološko marginalna območja. V naslednjih
desetletjih so ob prodoru proti jugu naleteli na ostanke propadajočega obubo-
žanega malijskega kraljestva – njegovi vladarji so namesto svetovljanskih mo-
narhov, kot so jih upodabljali kartografi prejšnjih stoletij, postali tarče posme-
ha (Fernández-Armesto 2004, 77–78).
Prvi veliki divjaki, s katerimi so prišli v stik Evropejci, so bili južnoa-
friški Khoikhoi. Za Evropejce jih odkrije leta 1488 Bartolomej Dias, že de-
vet let kasneje pa kot zanimivost pri njih opiše Vasco da Gama dejstvo, da
»imajo mnogo psov, ki so podobni onim na Portugalskem ter lajajo prav tako kot
slednji«. Kasneje leta 1620 Avgustin de Beaulieu napiše: »To so najbolj bedni
divjaki, odkriti do sedaj.« Ter leta 1689 John Ovington, da »so od vseh ljudi
najbolj bestialni in če obstaja medij med racionalno živaljo ter zverjo, so zago-
tovo bližje slednji« (Fagan 1998,43–45). Kljub iztrganosti citatov ter njihove
časovne različnosti lepo ilustrirajo poglavitne poteze fascinacije Evropejcev s
pripadniki afriških ljudstev. Na eni strani njihova telesna ter predvsem eko-
nomska različnost povzročata gnus in obsojanje ter posledično iskanje vzro-
ka oziroma pojasnila za stanje, v kakršnem se nahajajo, na drugi strani pa jih
osupnejo podobnosti, ki jih niso pričakovali. V da Gamovem primeru so to
psi – navadne živali, ki so jih pojmovali za tako evropske, da jih v tako drugač-
nem svetu enostavno niso pričakovali. Povrhu vsega pa so bili psi v svetu, ki je
bil popolnoma drugačen, in pri ljudeh, ki so bili popolnoma drugačni, prese-
netljivo enaki domačim.
Pet let za Diasovim opisom Khoikhoi se Kolumb izkrca na otoku San
Salvador na Bahamih. Tam sreča mirne ljudi, katerih govor je bil po njego-
vih besedah »najslajši in najnežnejši na svetu«. Kolumbova podjetnost ter
želja, da bi odkrita ljudstva predstavil španski kroni, je botrovala prevozu ne-
katerih domorodcev v Španijo, kar pa je posledično sprožilo razpravo o izvo-
ru odkritih ljudstev oziroma mestu v Genezi, kjer naj bi njihov izvor bil ome-
njen. Zato je 3. in 4. maja 1493 papež Aleksander VI. izdal dve papeški buli,
ki se imenujeta Inter Cetera ter med ostalim določita, da lahko Španija in
Portugalska izvajata sekularno in versko oblast v novoodkritih deželah (Fa-
gan 1998, 57–83). Kljub buli papeža Julija II. iz leta 1512, v kateri je izjavil, da
68
ustvarili zgodbe o obstoju kraljestva Duhovnika Janeza, ki se bo povezalo s
križarji v boju proti muslimanom. Za časa druge križarske vojne je škof Otto
Freisinški postavljal njegovo kraljestvo v Nubijo, nejasna geografija srednje-
ga veka pa ga je prestavljala vse od rta Horna pa do Indije. Jasna pa je bila le
ena stvar: večina avtorjev je soglašala, da so prebivalci temnopolti in kristjani.
Zato je bilo toliko večje razočaranje, ko so Portugalci okoli 1430 naleteli na
marginalnem območju zahodne Sahare na ljudstva, ki so imela zelo primitiv-
no tehnologijo in so poseljevala ekološko marginalna območja. V naslednjih
desetletjih so ob prodoru proti jugu naleteli na ostanke propadajočega obubo-
žanega malijskega kraljestva – njegovi vladarji so namesto svetovljanskih mo-
narhov, kot so jih upodabljali kartografi prejšnjih stoletij, postali tarče posme-
ha (Fernández-Armesto 2004, 77–78).
Prvi veliki divjaki, s katerimi so prišli v stik Evropejci, so bili južnoa-
friški Khoikhoi. Za Evropejce jih odkrije leta 1488 Bartolomej Dias, že de-
vet let kasneje pa kot zanimivost pri njih opiše Vasco da Gama dejstvo, da
»imajo mnogo psov, ki so podobni onim na Portugalskem ter lajajo prav tako kot
slednji«. Kasneje leta 1620 Avgustin de Beaulieu napiše: »To so najbolj bedni
divjaki, odkriti do sedaj.« Ter leta 1689 John Ovington, da »so od vseh ljudi
najbolj bestialni in če obstaja medij med racionalno živaljo ter zverjo, so zago-
tovo bližje slednji« (Fagan 1998,43–45). Kljub iztrganosti citatov ter njihove
časovne različnosti lepo ilustrirajo poglavitne poteze fascinacije Evropejcev s
pripadniki afriških ljudstev. Na eni strani njihova telesna ter predvsem eko-
nomska različnost povzročata gnus in obsojanje ter posledično iskanje vzro-
ka oziroma pojasnila za stanje, v kakršnem se nahajajo, na drugi strani pa jih
osupnejo podobnosti, ki jih niso pričakovali. V da Gamovem primeru so to
psi – navadne živali, ki so jih pojmovali za tako evropske, da jih v tako drugač-
nem svetu enostavno niso pričakovali. Povrhu vsega pa so bili psi v svetu, ki je
bil popolnoma drugačen, in pri ljudeh, ki so bili popolnoma drugačni, prese-
netljivo enaki domačim.
Pet let za Diasovim opisom Khoikhoi se Kolumb izkrca na otoku San
Salvador na Bahamih. Tam sreča mirne ljudi, katerih govor je bil po njego-
vih besedah »najslajši in najnežnejši na svetu«. Kolumbova podjetnost ter
želja, da bi odkrita ljudstva predstavil španski kroni, je botrovala prevozu ne-
katerih domorodcev v Španijo, kar pa je posledično sprožilo razpravo o izvo-
ru odkritih ljudstev oziroma mestu v Genezi, kjer naj bi njihov izvor bil ome-
njen. Zato je 3. in 4. maja 1493 papež Aleksander VI. izdal dve papeški buli,
ki se imenujeta Inter Cetera ter med ostalim določita, da lahko Španija in
Portugalska izvajata sekularno in versko oblast v novoodkritih deželah (Fa-
gan 1998, 57–83). Kljub buli papeža Julija II. iz leta 1512, v kateri je izjavil, da
68
