Page 67 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 67
v puščavi in goščavi
li mi, mali ljudje? /.../ Neumno je postavljati zakone o dostojanstvu
barv.«
Pravzaprav je ideja, da so črnci potomci biblijskega »prekletega« Hama ter
posledično manjvredni, temeljila na srednjeveški tradiciji, ki je kulminirala v
napačnem angleškem prevodu Luthrove Stare zaveze. Gre za dolgotrajno tra-
dicijo v Evropi, saj je že v 12. stoletju židovski popotnik Benjamin iz Tudele
opisoval, da
»so v Sabi ob reki Pishon ljudje /…/, ki kot živali jedo rastlinje, ki
raste na bregovih reke in na travnikih. Okoli hodijo goli ter nima-
jo inteligence navadnih ljudi. Živijo skupaj s svojimi sestrami ter ko-
merkoli, ki ga najdejo /…/, in to so črni sužnji, sinovi Hama.« (Gil-
man 2002, 120–121.)
Šele leta 1940 pa je v Review de l'Université d' Ottowa izšel prispevek, kjer je
avtor pokazal, da stopnjevanje nestrpnosti izvira iz napake, ko je leta 1677 Jo-
hann Ludwig Hannemann narobe prevedel odlomek, v katerem je Martin
Luther pisal, da se Stara zaveza nanaša na Hama v foulest colors, Hannemann
pa je prevedel blackest colour. Upoštevajoč razlago napake lahko trdimo, da je
bila, kljub temu da Biblija nikjer ne govori o rasi oziroma o barvi ljudi (Mur-
ray 1948, 327), dolgotrajen vir napačnih interpretacij za zaničevanje in zatira-
nje temnopoltih.
Vendar pa je srednjeveška kultura gojila tudi drugo plat. Zavedati se mo-
ramo, da so bili temnopolti ljudje v Evropi pred odkritjem Novega sveta dokaj
redki. Njihovo število se je povečalo šele s populacijsko katastrofo, ko so zače-
li iz Afrike izvažati sužnje na plantaže. Pred tem pa so redki temnopolti suž-
nji v Evropi služili kot cenjeni hišni služabniki. Končno so na njihovo vlogo
v gospodinjstvih zagotovo vplivale tudi poznane komedije antičnih avtorjev,
kot so Menander, Terencij in Plavt, ki so opisovali prigode temnopoltih hiš
nih sužnjev, ki so bili svojim gospodarjem intelektualno superiorni. Pa ven-
dar: večina srednjeveških Evropejcev ni nikoli videla temnopoltega človeka
– z eno izjemo, z upodobitvami biblijskih svetih treh kraljev. Tako je najpo-
gostejša upodobitev temnopoltega človeka tega prikazovala kot osebo pleme-
nitega rodu, neposredno vpleteno v zgodbo, ki je določala srednjeveško ideo-
logijo.
Posledično so Evropejci imeli velika pričakovanja v zvezi z domnevnimi
krščanskimi kraljestvi v Afriki onkraj islamskega pasu. Občasni stiki z Etio-
pijo, kjer so krščanstvo prevzeli že v 4. stoletju, ter zgodbe o bajeslovnem bo-
gastvu vladarjev Malija, ki so kontrolirali čezsaharsko trgovino z zlatom, so
67
li mi, mali ljudje? /.../ Neumno je postavljati zakone o dostojanstvu
barv.«
Pravzaprav je ideja, da so črnci potomci biblijskega »prekletega« Hama ter
posledično manjvredni, temeljila na srednjeveški tradiciji, ki je kulminirala v
napačnem angleškem prevodu Luthrove Stare zaveze. Gre za dolgotrajno tra-
dicijo v Evropi, saj je že v 12. stoletju židovski popotnik Benjamin iz Tudele
opisoval, da
»so v Sabi ob reki Pishon ljudje /…/, ki kot živali jedo rastlinje, ki
raste na bregovih reke in na travnikih. Okoli hodijo goli ter nima-
jo inteligence navadnih ljudi. Živijo skupaj s svojimi sestrami ter ko-
merkoli, ki ga najdejo /…/, in to so črni sužnji, sinovi Hama.« (Gil-
man 2002, 120–121.)
Šele leta 1940 pa je v Review de l'Université d' Ottowa izšel prispevek, kjer je
avtor pokazal, da stopnjevanje nestrpnosti izvira iz napake, ko je leta 1677 Jo-
hann Ludwig Hannemann narobe prevedel odlomek, v katerem je Martin
Luther pisal, da se Stara zaveza nanaša na Hama v foulest colors, Hannemann
pa je prevedel blackest colour. Upoštevajoč razlago napake lahko trdimo, da je
bila, kljub temu da Biblija nikjer ne govori o rasi oziroma o barvi ljudi (Mur-
ray 1948, 327), dolgotrajen vir napačnih interpretacij za zaničevanje in zatira-
nje temnopoltih.
Vendar pa je srednjeveška kultura gojila tudi drugo plat. Zavedati se mo-
ramo, da so bili temnopolti ljudje v Evropi pred odkritjem Novega sveta dokaj
redki. Njihovo število se je povečalo šele s populacijsko katastrofo, ko so zače-
li iz Afrike izvažati sužnje na plantaže. Pred tem pa so redki temnopolti suž-
nji v Evropi služili kot cenjeni hišni služabniki. Končno so na njihovo vlogo
v gospodinjstvih zagotovo vplivale tudi poznane komedije antičnih avtorjev,
kot so Menander, Terencij in Plavt, ki so opisovali prigode temnopoltih hiš
nih sužnjev, ki so bili svojim gospodarjem intelektualno superiorni. Pa ven-
dar: večina srednjeveških Evropejcev ni nikoli videla temnopoltega človeka
– z eno izjemo, z upodobitvami biblijskih svetih treh kraljev. Tako je najpo-
gostejša upodobitev temnopoltega človeka tega prikazovala kot osebo pleme-
nitega rodu, neposredno vpleteno v zgodbo, ki je določala srednjeveško ideo-
logijo.
Posledično so Evropejci imeli velika pričakovanja v zvezi z domnevnimi
krščanskimi kraljestvi v Afriki onkraj islamskega pasu. Občasni stiki z Etio-
pijo, kjer so krščanstvo prevzeli že v 4. stoletju, ter zgodbe o bajeslovnem bo-
gastvu vladarjev Malija, ki so kontrolirali čezsaharsko trgovino z zlatom, so
67
