Page 70 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 70
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
veško naravo. Kaj je merilo človeške narave v svetu, kjer so divjaki opisani kot
vmesna bitja med ljudmi in živalmi. Posledično divjaki nimajo človeške na-
rave. Mnenje, izhajajoče iz Aristotelovega prepričanja o neenakosti ljudi pri
rojstvu, ko so nekateri rojeni nižji ter s tem določeni za sužnost, je pri slovi-
ti Junta de Valladolid v letih 1550 in 1551 zagovarjal Gines de Sépulveda, ko je
nasprotoval Bartolomeju de las Casasu. Ne glede na to, da je Pavel III. zapove-
dal, da se jim ne sme jemati posesti, četudi niso kristjani, je bila njihova uso-
da zapečatena. De las Casas je bil upravnik plantaže na Hispanioli, ko ga je
leta 1511 spreobrnil govor dominikanskega duhovnika. Tudi sam je postal do-
minikanec in eden največjih zagovornikov pravic Indijancev. Njegovo vide-
nje kulturnih fenomenov, kot sta bila človeško žrtvovanje in kanibalizem, je
omogočilo opis teh kot napačne pobožnosti in zavedenosti ter relikta iz pre-
teklega, primitivnega načina življenja in ne nezmožnosti človečnosti.
Absurdno je, da je kolonializem ušel z vajeti tako cerkveni kot posvetni
oblasti. Še cesar Karel V. je leta 1541 vprašal za mnenje teologa Francisca de Vi-
torio in ta je menil, »da imajo Indijanci razum, politiko, zakon in zakone, de-
lavnice in sistem zamenjave – ter tudi obliko vere« (Robe 1972, 47). Drugačno
prepričanje pa je ponazoril Garcilaso de la Vega v svojem opisu Novega sveta,
kjer so »ljudje živeli kot divje živali brez religije, vlade, mest, hiš, ne da bi ob-
delovali zemljo, brez oblek na telesih« (Ashcraft 1972, 147). V svoji dikciji je iz-
postavil poglavitna družbena dejavnika, s katerimi se je identificirala ter na
podlagi katerih je svojo svetovno dominanco utemeljevala zgodnje novoveška
evropska družba – religijo in oblast. Seveda je religija tudi predstavljala obliko
oblasti, oblast pa so še natančneje opredelili kot oblast nad prostorom (mesta),
oblast nad lastnino (hiše), oblast nad lastnim telesom (obleke) ter oblast nad
naravo oziroma nad produkcijo (poljedelstvo). Odsotnost oblasti je nepovrat-
no vodila v dehumanizacijo in poglavitna manifestacije te je bila po Miche-
lu de Montaignu kanibalizem – osnovne podatke za delo Komentarji o ljudo-
žercih (ali O kanibalih) je pobral iz pisanj Garcilasa de la Vege. Zanj naravno
ni bilo vedno dobro, vendar je bilo boljše od umetnega – civilizacija je pred-
stavljala le masko za globlje barbarstvo. Vendar je Montaigne najbolje razumel
ustvarjanje vrednostnih sodb: »Vsak človek imenuje barbarizem tisto, kar ni
njegova navada.« (White 1972, 31–32.) Menil je, da je naravna sprijenost kljub
vsemu boljša od civilizirane, ki je ne more opravičevati nevednost. Posledično
so bile tudi naravne vrline višje cenjene od civilizacijskih. Tako je doktrina o
dobrem divjaku v šestnajstem stoletju dobila svoj zagon med liberalnimi av-
torji. Konservativci so oporekali na eni strani zaradi teološke dogme o izvir-
nem grehu ter na drugi strani iz machiavelijske pozicije o potrebnosti močne-
ga vodstva, ki omejuje zlobne nagone (Fernández-Armesto 2004, 112).
70
veško naravo. Kaj je merilo človeške narave v svetu, kjer so divjaki opisani kot
vmesna bitja med ljudmi in živalmi. Posledično divjaki nimajo človeške na-
rave. Mnenje, izhajajoče iz Aristotelovega prepričanja o neenakosti ljudi pri
rojstvu, ko so nekateri rojeni nižji ter s tem določeni za sužnost, je pri slovi-
ti Junta de Valladolid v letih 1550 in 1551 zagovarjal Gines de Sépulveda, ko je
nasprotoval Bartolomeju de las Casasu. Ne glede na to, da je Pavel III. zapove-
dal, da se jim ne sme jemati posesti, četudi niso kristjani, je bila njihova uso-
da zapečatena. De las Casas je bil upravnik plantaže na Hispanioli, ko ga je
leta 1511 spreobrnil govor dominikanskega duhovnika. Tudi sam je postal do-
minikanec in eden največjih zagovornikov pravic Indijancev. Njegovo vide-
nje kulturnih fenomenov, kot sta bila človeško žrtvovanje in kanibalizem, je
omogočilo opis teh kot napačne pobožnosti in zavedenosti ter relikta iz pre-
teklega, primitivnega načina življenja in ne nezmožnosti človečnosti.
Absurdno je, da je kolonializem ušel z vajeti tako cerkveni kot posvetni
oblasti. Še cesar Karel V. je leta 1541 vprašal za mnenje teologa Francisca de Vi-
torio in ta je menil, »da imajo Indijanci razum, politiko, zakon in zakone, de-
lavnice in sistem zamenjave – ter tudi obliko vere« (Robe 1972, 47). Drugačno
prepričanje pa je ponazoril Garcilaso de la Vega v svojem opisu Novega sveta,
kjer so »ljudje živeli kot divje živali brez religije, vlade, mest, hiš, ne da bi ob-
delovali zemljo, brez oblek na telesih« (Ashcraft 1972, 147). V svoji dikciji je iz-
postavil poglavitna družbena dejavnika, s katerimi se je identificirala ter na
podlagi katerih je svojo svetovno dominanco utemeljevala zgodnje novoveška
evropska družba – religijo in oblast. Seveda je religija tudi predstavljala obliko
oblasti, oblast pa so še natančneje opredelili kot oblast nad prostorom (mesta),
oblast nad lastnino (hiše), oblast nad lastnim telesom (obleke) ter oblast nad
naravo oziroma nad produkcijo (poljedelstvo). Odsotnost oblasti je nepovrat-
no vodila v dehumanizacijo in poglavitna manifestacije te je bila po Miche-
lu de Montaignu kanibalizem – osnovne podatke za delo Komentarji o ljudo-
žercih (ali O kanibalih) je pobral iz pisanj Garcilasa de la Vege. Zanj naravno
ni bilo vedno dobro, vendar je bilo boljše od umetnega – civilizacija je pred-
stavljala le masko za globlje barbarstvo. Vendar je Montaigne najbolje razumel
ustvarjanje vrednostnih sodb: »Vsak človek imenuje barbarizem tisto, kar ni
njegova navada.« (White 1972, 31–32.) Menil je, da je naravna sprijenost kljub
vsemu boljša od civilizirane, ki je ne more opravičevati nevednost. Posledično
so bile tudi naravne vrline višje cenjene od civilizacijskih. Tako je doktrina o
dobrem divjaku v šestnajstem stoletju dobila svoj zagon med liberalnimi av-
torji. Konservativci so oporekali na eni strani zaradi teološke dogme o izvir-
nem grehu ter na drugi strani iz machiavelijske pozicije o potrebnosti močne-
ga vodstva, ki omejuje zlobne nagone (Fernández-Armesto 2004, 112).
70
