Page 86 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 86
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
leta 1797 pa je John Frere v peskokopih odkrita kamnita orodja zaradi globi-
ne njihovega odkritja pripisoval časovno zelo oddaljenemu obdobju (Laming
1952, 19–20).
Preglede nacionalnih starin iz 16. in 17. stoletja bi že lahko opisali kot
prva arheološka dela, nastala v Evropi. Nastala so kot odraz iskanja identitete
ter nacionalističnih tendenc mladih novonastalih evropskih držav. Sočasno
pa je nastajal tudi drugi vidik antikvarskih teženj. Pojavile so se prve študije
antičnih – grških in rimskih starin. Te so do začetka 19. stoletja uspele prev-
zeti status izvorov zahodne civilizacije ter postale predmet intenzivnega ropa-
nja in odvažanja v zahodnoevropske muzeje (Scarre 1994, 12–13). Vzporedno
je prišlo tudi do začetka preučevanja in ropanja zahodnjaške kulturne dediš-
čine, pri čemer ja ta vedno zavzemala mesto zanimivosti in ni nikoli s pozicije
izvora zahodne civilizacije izrinila grških in rimskih starin. Prav nasprotno –
kolonialna arheologija (kot tudi kolonialna antropologija) je zavzela pozicijo,
v kateri je služila za utemeljevanje domnevne kulturne superiornosti, ki naj bi
kulminirala v zahodnoevropski kulturni tradiciji (Scarre 1994, 13). Tako so še
do sredine 20. stoletja v duhu difuzionizma razlagali posamezne monumen-
talne kulturne dosežke za posledico širitve sredozemskih vplivov (Bela dama
z Brandberga, Veliki Zimbabwe ...).
Obdobje razsvetljenstva je zaključilo zgodovinski proces, začet z rene-
sanso, ki je ustvarila socialno transformacijo antikvarja. Če so antikvarji v
preteklosti bili individualni zbiratelji, je z renesanso prišlo do vzpostavitve
omrežij intelektualcev, ki so se, navadno finančno podprti s strani vladar-
jev oziroma mecenov, poklicno ukvarjali z zbiranjem zanimivosti ter starin.
Ključni dejavnik je bilo medsebojno obveščanje o odkritjih in pridobitvah
oziroma cirkulacija podatkov v obliki tiskanih objav, kajti njihov namen ni
bil več zgolj zbiranje, temveč tudi razlaganje ter objavljanje starin. Katalogi,
poročila o izkopavanjih in rekonstrukcije načina življenja so ustvarili social-
no in intelektualno prepoznavo antikvarstva kot znanstvene discipline (Sch-
napp 2002, 137).
Sočasno pa je pod vplivom porajajočih se znanosti prihajalo do novih
teoloških razlag stvarjenja ter njegovih posledic – rasne raznovrstnosti člo-
veštva. V prvi polovici 17. stoletja je za največje razburjenje poskrbel kalvinist
Isaac de la Peyrère, ki se je spraševal po naravi človekovega izvora. Na podlagi
svojega branja Svetega pisma je prišel do spoznanja, da so že pred stvarjenjem
Adama in Eve obstajali ljudje, ki jih je poimenoval Predadamiti. Da bi se iz-
ognil preganjanju ob izbruhu škandala, se je zatekel v francosko ambasado
na Danskem, kjer pa je srečal antikvarja Oleja Worma, ki mu je pokazal svo-
je zbirke starin. De la Peyrère je po ogledu zbirk ponovno potrdil svoje mne-
86
leta 1797 pa je John Frere v peskokopih odkrita kamnita orodja zaradi globi-
ne njihovega odkritja pripisoval časovno zelo oddaljenemu obdobju (Laming
1952, 19–20).
Preglede nacionalnih starin iz 16. in 17. stoletja bi že lahko opisali kot
prva arheološka dela, nastala v Evropi. Nastala so kot odraz iskanja identitete
ter nacionalističnih tendenc mladih novonastalih evropskih držav. Sočasno
pa je nastajal tudi drugi vidik antikvarskih teženj. Pojavile so se prve študije
antičnih – grških in rimskih starin. Te so do začetka 19. stoletja uspele prev-
zeti status izvorov zahodne civilizacije ter postale predmet intenzivnega ropa-
nja in odvažanja v zahodnoevropske muzeje (Scarre 1994, 12–13). Vzporedno
je prišlo tudi do začetka preučevanja in ropanja zahodnjaške kulturne dediš-
čine, pri čemer ja ta vedno zavzemala mesto zanimivosti in ni nikoli s pozicije
izvora zahodne civilizacije izrinila grških in rimskih starin. Prav nasprotno –
kolonialna arheologija (kot tudi kolonialna antropologija) je zavzela pozicijo,
v kateri je služila za utemeljevanje domnevne kulturne superiornosti, ki naj bi
kulminirala v zahodnoevropski kulturni tradiciji (Scarre 1994, 13). Tako so še
do sredine 20. stoletja v duhu difuzionizma razlagali posamezne monumen-
talne kulturne dosežke za posledico širitve sredozemskih vplivov (Bela dama
z Brandberga, Veliki Zimbabwe ...).
Obdobje razsvetljenstva je zaključilo zgodovinski proces, začet z rene-
sanso, ki je ustvarila socialno transformacijo antikvarja. Če so antikvarji v
preteklosti bili individualni zbiratelji, je z renesanso prišlo do vzpostavitve
omrežij intelektualcev, ki so se, navadno finančno podprti s strani vladar-
jev oziroma mecenov, poklicno ukvarjali z zbiranjem zanimivosti ter starin.
Ključni dejavnik je bilo medsebojno obveščanje o odkritjih in pridobitvah
oziroma cirkulacija podatkov v obliki tiskanih objav, kajti njihov namen ni
bil več zgolj zbiranje, temveč tudi razlaganje ter objavljanje starin. Katalogi,
poročila o izkopavanjih in rekonstrukcije načina življenja so ustvarili social-
no in intelektualno prepoznavo antikvarstva kot znanstvene discipline (Sch-
napp 2002, 137).
Sočasno pa je pod vplivom porajajočih se znanosti prihajalo do novih
teoloških razlag stvarjenja ter njegovih posledic – rasne raznovrstnosti člo-
veštva. V prvi polovici 17. stoletja je za največje razburjenje poskrbel kalvinist
Isaac de la Peyrère, ki se je spraševal po naravi človekovega izvora. Na podlagi
svojega branja Svetega pisma je prišel do spoznanja, da so že pred stvarjenjem
Adama in Eve obstajali ljudje, ki jih je poimenoval Predadamiti. Da bi se iz-
ognil preganjanju ob izbruhu škandala, se je zatekel v francosko ambasado
na Danskem, kjer pa je srečal antikvarja Oleja Worma, ki mu je pokazal svo-
je zbirke starin. De la Peyrère je po ogledu zbirk ponovno potrdil svoje mne-
86
