Page 36 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 36
nesnovna krajina krasa
Ime benandanti je pomenilo »dobrohodci«, »dobrodelneži« ipd. Sami so se ime-
li za pripadnike kmečkega ljudstva, čeprav so bili med njimi tudi meščani. Trdili so, da so
se ponoči »v duhu« tajno zbirali ponekod v vzhodni Furlaniji, torej blizu meje z današnjo
Slovenijo. Za inkvizitorje pa so bili benandanti člani odpadniške sekte, ki je pomenila izziv,
če ne tudi potencialno nevarnost za pravoverne kristjane v svojem okolju, podobno kot
bogomili, patareni, katari in albižani v različnih drugih predelih Evrope. Za razliko od njih
so bili benandanti obtoženi tudi tega, da se ukvarjajo s čarovništvom (Ginzburg, 1966, 23).
Benandanti niso bili homogena skupina. Povečini so res pripadali nižjim slojem, a ne ved-
no. Med njimi je bilo mogoče najti različne profile, od religioznih odpadnikov do duhov-
nih posrednikov, eksorcistov, prerokovalcev, zdravilcev in šarlatanov, verjetno tudi psihič-
nih bolnikov, včasih pa se je več teh lastnosti povezovalo tudi v osebnostnih mentalitetah
in življenjskih zgodbah posameznikov.
Gibanje benandantov je inkvizicijskim sodnikom (v letih 1575–1581) izgledalo kot ča-
rovništvo, povezano s povzročanjem toče in neviht, nerodovitnosti ljudi ter živine in z
nočnimi zborovanji s hudičem (Ginzburg, 1966, xii, 204–42). Sami pa so trdili, da so »nati
vestiti« ali »con la camicia«, torej s fetalno membrano, ali pa so bili rojeni z nogami naprej,
na neobičajen način. Priznali so, da se štirikrat letno ponoči kot Kristusovi vojščaki bori-
jo na različnih krajih s čarovniki in čarovnicami (strigoni, malandanti). Če so prevladali be-
nandanti, so s tem zagotovili obilno letino, če ne, pa je bil pridelek slab in je grozila lakota
(Ginzburg, 1966, xii, 17, 221). Vedeli so ali pa so poizvedovali, kateri ljudje bi bili lahko ča-
rovniki. Poznali so nekatere takšne iz Trivignana. Med drugimi pa so omenjali tudi nekega
Štefana iz Gorice in Martina iz Dekanov pri Kopru (Chians), za čarovnico pa so imeli ženo
Pavla Tirlicherja iz Merse (Mersio) v Nadiški dolini, pri Podutani (Santo Leonardo) (Gin-
zburg, 1966, 219, 229). Te primere omenjam z namenom, da bi opozoril na medkulturne
povezave obeh sosednjih regij.
Benandanti so nastopali v manjših skupinah, ki so jih sestavljali tako moški kot
ženske. Vsaka od njih je bila sestavljena po njihovi lokalni pripadnosti in je imela svojega
vodjo. Takšne skupine so, glede na sodne zapisnike zasliševanj, obstajale v Vidmu, Čeda-
du, Gradiški, a tudi v Veroni in Vicenzi. Najzanimiveje pa je, da so se nočni spopadi doga-
jali v spanju, ko je telo benandanta ležalo v postelji kot mrtvo, duša pa se je tačas svobod-
no gibala povsod po svetu (Ginzburg, 1966, 220). Če se duša, ki se v obliki sršena, čmrlja
ipd. odpravi skozi usta spečega človeka, ne more vrniti nazaj, ta človek umre (Ginzburg,
1966, 225). Za primerjavo navedimo zapis ljudske pripovedi iz okolice Kopra:
[…] Nekega dne so možje vzeli motike in šli dol proti Kopru iskat delo. Že dolgo so
hodili po soncu in potem so prišli v neki kraj na vrhu hriba. Šli so k bogatemu kme-
tu – Lahu in ga vprašali, če ima kaj dela. Poslal jih je okopavat vinograd. Zemlja je
bila trda kot kamen, sonce jih je žgalo in kmalu so bili vsi mokri od znoja. Bili so žej-
ni in lačni, a so morali potrpeti. Ko je prišla ženska z jerbasom na glavi in jim prines-
la malico, so utrujeni sedli na tla in kot volkovi pojedli, kar so jim prinesli. Potem so
šli v senco hrasta in so tam počivali. Neki možak, ki so ga klicali Pierin, pa je odšel
počivat stran od njih in se je ulegel pod grm. Takoj je zaspal. Drugi možje so vide-
li, da mu je iz ust priletel sršen. To je videl tudi Lazar in je rekel drugim, naj pazijo,
kdaj bo priletel ta sršen nazaj. Res so videli, da se je sršen vrnil in je Pierinu zlezel
nazaj v usta. Potem se je ta prebudil. A možje so skočili k njemu in mu rekli, da ga
bodo ubili, če jim ne pove, kje je bil. Pierin se je ustrašil in jim je povedal. Rekel je:
36
Ime benandanti je pomenilo »dobrohodci«, »dobrodelneži« ipd. Sami so se ime-
li za pripadnike kmečkega ljudstva, čeprav so bili med njimi tudi meščani. Trdili so, da so
se ponoči »v duhu« tajno zbirali ponekod v vzhodni Furlaniji, torej blizu meje z današnjo
Slovenijo. Za inkvizitorje pa so bili benandanti člani odpadniške sekte, ki je pomenila izziv,
če ne tudi potencialno nevarnost za pravoverne kristjane v svojem okolju, podobno kot
bogomili, patareni, katari in albižani v različnih drugih predelih Evrope. Za razliko od njih
so bili benandanti obtoženi tudi tega, da se ukvarjajo s čarovništvom (Ginzburg, 1966, 23).
Benandanti niso bili homogena skupina. Povečini so res pripadali nižjim slojem, a ne ved-
no. Med njimi je bilo mogoče najti različne profile, od religioznih odpadnikov do duhov-
nih posrednikov, eksorcistov, prerokovalcev, zdravilcev in šarlatanov, verjetno tudi psihič-
nih bolnikov, včasih pa se je več teh lastnosti povezovalo tudi v osebnostnih mentalitetah
in življenjskih zgodbah posameznikov.
Gibanje benandantov je inkvizicijskim sodnikom (v letih 1575–1581) izgledalo kot ča-
rovništvo, povezano s povzročanjem toče in neviht, nerodovitnosti ljudi ter živine in z
nočnimi zborovanji s hudičem (Ginzburg, 1966, xii, 204–42). Sami pa so trdili, da so »nati
vestiti« ali »con la camicia«, torej s fetalno membrano, ali pa so bili rojeni z nogami naprej,
na neobičajen način. Priznali so, da se štirikrat letno ponoči kot Kristusovi vojščaki bori-
jo na različnih krajih s čarovniki in čarovnicami (strigoni, malandanti). Če so prevladali be-
nandanti, so s tem zagotovili obilno letino, če ne, pa je bil pridelek slab in je grozila lakota
(Ginzburg, 1966, xii, 17, 221). Vedeli so ali pa so poizvedovali, kateri ljudje bi bili lahko ča-
rovniki. Poznali so nekatere takšne iz Trivignana. Med drugimi pa so omenjali tudi nekega
Štefana iz Gorice in Martina iz Dekanov pri Kopru (Chians), za čarovnico pa so imeli ženo
Pavla Tirlicherja iz Merse (Mersio) v Nadiški dolini, pri Podutani (Santo Leonardo) (Gin-
zburg, 1966, 219, 229). Te primere omenjam z namenom, da bi opozoril na medkulturne
povezave obeh sosednjih regij.
Benandanti so nastopali v manjših skupinah, ki so jih sestavljali tako moški kot
ženske. Vsaka od njih je bila sestavljena po njihovi lokalni pripadnosti in je imela svojega
vodjo. Takšne skupine so, glede na sodne zapisnike zasliševanj, obstajale v Vidmu, Čeda-
du, Gradiški, a tudi v Veroni in Vicenzi. Najzanimiveje pa je, da so se nočni spopadi doga-
jali v spanju, ko je telo benandanta ležalo v postelji kot mrtvo, duša pa se je tačas svobod-
no gibala povsod po svetu (Ginzburg, 1966, 220). Če se duša, ki se v obliki sršena, čmrlja
ipd. odpravi skozi usta spečega človeka, ne more vrniti nazaj, ta človek umre (Ginzburg,
1966, 225). Za primerjavo navedimo zapis ljudske pripovedi iz okolice Kopra:
[…] Nekega dne so možje vzeli motike in šli dol proti Kopru iskat delo. Že dolgo so
hodili po soncu in potem so prišli v neki kraj na vrhu hriba. Šli so k bogatemu kme-
tu – Lahu in ga vprašali, če ima kaj dela. Poslal jih je okopavat vinograd. Zemlja je
bila trda kot kamen, sonce jih je žgalo in kmalu so bili vsi mokri od znoja. Bili so žej-
ni in lačni, a so morali potrpeti. Ko je prišla ženska z jerbasom na glavi in jim prines-
la malico, so utrujeni sedli na tla in kot volkovi pojedli, kar so jim prinesli. Potem so
šli v senco hrasta in so tam počivali. Neki možak, ki so ga klicali Pierin, pa je odšel
počivat stran od njih in se je ulegel pod grm. Takoj je zaspal. Drugi možje so vide-
li, da mu je iz ust priletel sršen. To je videl tudi Lazar in je rekel drugim, naj pazijo,
kdaj bo priletel ta sršen nazaj. Res so videli, da se je sršen vrnil in je Pierinu zlezel
nazaj v usta. Potem se je ta prebudil. A možje so skočili k njemu in mu rekli, da ga
bodo ubili, če jim ne pove, kje je bil. Pierin se je ustrašil in jim je povedal. Rekel je:
36
