Page 37 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 37
očni bojevniki: kmečke herezije in čarovništvo na slovenskem in v furlaniji
»Oh, ko bi vi vedeli, kje sem bil! Bil sem v Pazinu in sem neki ženi ubil še nerojene-
ga otroka«. In še to je dejal: »Ko bi me vi samo malo premaknili, bi takoj umrl, kaj-
ti oni sršen, ki je bil moja duša, ne bi našel poti nazaj.« (Tomšič, 1989, 58 (št. 38))
Zgodnja verzija te pripovedi sega v dobo priselitve Langobardov v Furlanijo. Ohra-
nil nam jo je Pavel Diakon v svoji Historia Langobardorum (3.34) s konca 8. stoletja in je na
tem ozemlju očitno preživela vse do najnovejšega časa. Res pa je tudi, da so na podoben
način videli »potujoče duše« tudi v drugih delih Evrope in ponekod v Aziji (Šmitek, 2004,
179–93). Varianta zgodbe o poletu duše iz telesa spečega človeka je bila že pred več kot
sto leti zapisana tudi na Tolminskem, vendar je bila v tem primeru duša prikazana na kon-
vencionalnejši način, kot bela ptica, ki se na koncu spet vrne skozi usta v telo (Fonovski,
1882, 139).
Če primerjamo furlansko dokumentacijo o benandantih s slovenskim ljudskim izro-
čilom, opazimo, da v slednjem nastopajo podobni liki, ki se imenujejo kresniki, v Istri in
Dalmaciji pa krsniki. Tudi oni so bili, tako kot njihovi furlanski sosedje, rojeni z membrano,
ki pa je bila bela, medtem ko je bila pri čarovnikih rdeča ali črna. Barvna simbolika mem-
brane je bila še posebej pomembna v Istri (Marjanić, 2010, 185). Opolnoči so se ta bitja
shajala na križpotjih, najraje pod orehovim drevesom. Tam so se spopadala med sabo ali
pa se dvobojevala leteč po zraku, pri čemer so se pogostokrat spremenila v živalsko ob-
liko: na Slovenskem v vepra ali vola, na Hrvaškem pa poleg tega tudi v psa, mačko, ovna,
konja (Marjanić, 2010, 172).
Dvobojujoči se živali sta imeli vsaka svojo barvo, ki je bila morebiti enaka barvi
membrane: kresnik je vedno nastopal kot beli, njegov nasprotnik pa kot rdeči ali črni.
Drugače je bilo le v redkih primerih, npr. ko se je boril rdeči vol s črnim (Kelemina, 1930,
89 (št. 35/III)). Hrvaški krsnik je lahko nastopal tudi kot lisast vol, par mogutov (nekakšna
varianta krsnikov) pa kot rdečkasti in lisasti prašič (Marjanić, 2010, 172, 173). Po nekaterih
izročilih iz Istre je bilo treba košček membrane (»srajčice«) zašiti kresniku pod pazduho
in s tem ohraniti njeno čudežno moč (Marjanić, 2010, 185). Ta vera se je ohranila še v času
čarovniških procesov v 17. in v začetku 18. stoletja, ko je znamenje na tem delu telesa po-
menilo pripadnost čarovniškemu cehu. Verjeli so tudi, da si je pred čarovniškim poletom
treba vtreti posebno mazilo zlasti pod pazduho ali tudi po celem telesu.
Vsak kresnik je zaščitnik svojega teritorija (vasi, fare) in če v dvoboju zmaga, pri-
bori prebivalcem tega območja dobro letino. Po nekaterih razlagah iz Pomurja in kajka-
vske Hrvaške so kresniki dijaki črne šole, ki se naučijo svoje obrti v babilonskem stolpu
(Šmitek, 2003, 20 (št. 8)). Med enimi in drugimi pa je bila tudi določena pomenska razlika,
ki je kazala na razkroj starejših mitičnih vzorcev. Ime črnošolec je prišlo od črne jezuitske
halje, talárja, ki so ga nosili študentje tedanjih teoloških kolegijev. Grabancijaš se ni boril
za dobrobit svojega ozemlja, saj je bil brezdomni popotni individualist. Svoje znanje si je,
za razliko od kresnikov, pridobil iz knjig (Mencej, 2006, 280). Enake sposobnosti povzro-
čanja in zaustavljanja toče so tedaj pripisovali tudi vaškim župnikom.
Po Ginzburgovi zaslugi zdaj lahko datiramo tudi slovenske pripovedi o kresnikih kot
črnošolcih (torej ljudeh, ki prakticirajo čarovništvo) v 16. ali 17. stoletje, pri čemer so dru-
ge predstave o kresnikih še bistveno starejše. V kajkavskem delu Hrvaške je bil lik črno-
šolca dokumentiran že vsaj od leta 1740, kar je razvidno iz slovarja Ivana Belostenca. Tod
in na Madžarskem je bil črnošolec znan z imenom grabancijaš, garabonczás, garabonciás
ipd. To je bil potujoči dijak – čarovnik, ki je lahko vplival na vreme in delal točo tako, da je
37
»Oh, ko bi vi vedeli, kje sem bil! Bil sem v Pazinu in sem neki ženi ubil še nerojene-
ga otroka«. In še to je dejal: »Ko bi me vi samo malo premaknili, bi takoj umrl, kaj-
ti oni sršen, ki je bil moja duša, ne bi našel poti nazaj.« (Tomšič, 1989, 58 (št. 38))
Zgodnja verzija te pripovedi sega v dobo priselitve Langobardov v Furlanijo. Ohra-
nil nam jo je Pavel Diakon v svoji Historia Langobardorum (3.34) s konca 8. stoletja in je na
tem ozemlju očitno preživela vse do najnovejšega časa. Res pa je tudi, da so na podoben
način videli »potujoče duše« tudi v drugih delih Evrope in ponekod v Aziji (Šmitek, 2004,
179–93). Varianta zgodbe o poletu duše iz telesa spečega človeka je bila že pred več kot
sto leti zapisana tudi na Tolminskem, vendar je bila v tem primeru duša prikazana na kon-
vencionalnejši način, kot bela ptica, ki se na koncu spet vrne skozi usta v telo (Fonovski,
1882, 139).
Če primerjamo furlansko dokumentacijo o benandantih s slovenskim ljudskim izro-
čilom, opazimo, da v slednjem nastopajo podobni liki, ki se imenujejo kresniki, v Istri in
Dalmaciji pa krsniki. Tudi oni so bili, tako kot njihovi furlanski sosedje, rojeni z membrano,
ki pa je bila bela, medtem ko je bila pri čarovnikih rdeča ali črna. Barvna simbolika mem-
brane je bila še posebej pomembna v Istri (Marjanić, 2010, 185). Opolnoči so se ta bitja
shajala na križpotjih, najraje pod orehovim drevesom. Tam so se spopadala med sabo ali
pa se dvobojevala leteč po zraku, pri čemer so se pogostokrat spremenila v živalsko ob-
liko: na Slovenskem v vepra ali vola, na Hrvaškem pa poleg tega tudi v psa, mačko, ovna,
konja (Marjanić, 2010, 172).
Dvobojujoči se živali sta imeli vsaka svojo barvo, ki je bila morebiti enaka barvi
membrane: kresnik je vedno nastopal kot beli, njegov nasprotnik pa kot rdeči ali črni.
Drugače je bilo le v redkih primerih, npr. ko se je boril rdeči vol s črnim (Kelemina, 1930,
89 (št. 35/III)). Hrvaški krsnik je lahko nastopal tudi kot lisast vol, par mogutov (nekakšna
varianta krsnikov) pa kot rdečkasti in lisasti prašič (Marjanić, 2010, 172, 173). Po nekaterih
izročilih iz Istre je bilo treba košček membrane (»srajčice«) zašiti kresniku pod pazduho
in s tem ohraniti njeno čudežno moč (Marjanić, 2010, 185). Ta vera se je ohranila še v času
čarovniških procesov v 17. in v začetku 18. stoletja, ko je znamenje na tem delu telesa po-
menilo pripadnost čarovniškemu cehu. Verjeli so tudi, da si je pred čarovniškim poletom
treba vtreti posebno mazilo zlasti pod pazduho ali tudi po celem telesu.
Vsak kresnik je zaščitnik svojega teritorija (vasi, fare) in če v dvoboju zmaga, pri-
bori prebivalcem tega območja dobro letino. Po nekaterih razlagah iz Pomurja in kajka-
vske Hrvaške so kresniki dijaki črne šole, ki se naučijo svoje obrti v babilonskem stolpu
(Šmitek, 2003, 20 (št. 8)). Med enimi in drugimi pa je bila tudi določena pomenska razlika,
ki je kazala na razkroj starejših mitičnih vzorcev. Ime črnošolec je prišlo od črne jezuitske
halje, talárja, ki so ga nosili študentje tedanjih teoloških kolegijev. Grabancijaš se ni boril
za dobrobit svojega ozemlja, saj je bil brezdomni popotni individualist. Svoje znanje si je,
za razliko od kresnikov, pridobil iz knjig (Mencej, 2006, 280). Enake sposobnosti povzro-
čanja in zaustavljanja toče so tedaj pripisovali tudi vaškim župnikom.
Po Ginzburgovi zaslugi zdaj lahko datiramo tudi slovenske pripovedi o kresnikih kot
črnošolcih (torej ljudeh, ki prakticirajo čarovništvo) v 16. ali 17. stoletje, pri čemer so dru-
ge predstave o kresnikih še bistveno starejše. V kajkavskem delu Hrvaške je bil lik črno-
šolca dokumentiran že vsaj od leta 1740, kar je razvidno iz slovarja Ivana Belostenca. Tod
in na Madžarskem je bil črnošolec znan z imenom grabancijaš, garabonczás, garabonciás
ipd. To je bil potujoči dijak – čarovnik, ki je lahko vplival na vreme in delal točo tako, da je
37
