Page 117 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 117
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
gusta 1634 v Krminu med Giovannijem Battistom del Mestrijem, nečakom
goriškega arhidiakona Luce del Mestrija, in Giovannijem del Mestrijem, bra-
tom omenjenega cerkvenega dostojanstvenika, glede vzdrževanja določene-
ga števila oboroženega spremstva. Sorodnika sta zapisala, da ohranitev čas-
ti in premoženja sloni na slogi med sorodniki, in se zato dogovorila, da bo
Giovanni na lastne stroške vzdrževal tri oborožene spremljevalce, Giovanni
Battista pa pet.32 Omenjeni dogovor sodi v izredno razgibano obdobje zgo-
dovine Krmina, kjer so se sredi 17. stoletja razplamtela nesoglasja med tam-
kajšnjimi plemiškimi rodbinami.
Habsburške oblasti so že v 16. stoletju pokazale zaskrbljenost zaradi dej-
stva, da se je veliko banditov iz Beneške republike zatekalo na Goriško. Leta
1560 je bila celo imenovana posebna preiskovalna komisija, ki je podala zaskr-
bljujoče, čeprav netočno poročilo glede problema beneških banditov na Go-
riškem.33 Nadvojvoda Karel je problem množice banditov med drugim na-
meraval rešiti z zamislijo, da bi se z njimi ponovno naselilo območje Ogleja,
skoraj neobljudeno zaradi močvirnatega sveta in posledično nevarnosti mala-
rije. Omenjeni ukrep mu je leta 1573 odsvetoval vplivni goriški plemič in vele-
poslanik v Benetkah Vito di Dornberg (1529–1591).34 7. februarja 1583 je nad-
vojvoda izdal edikt, ki je določal, da mora biti v 24 urah usmrčen, kdorkoli
izstreli strel na drugo osebo, in sicer ne glede na žalitev. S tem je nameraval re-
šiti tudi problem banditov. Določal je namreč, da jih je potrebno prijeti in iz-
vršiti kazen, na katero so bili obsojeni.
Razmere pa se niso izboljšale. Na Goriškem so se izmenjevali glavarji, za
katere je bil omenjeni naslov zgolj čast, vodenje dežele pa so prepuščali uprav-
nikom. Prišlo je do razmaha partikularnih interesov. Šele goriški glavar Gio-
vanni Sforza di Porcia (1610–1624) si je dejansko prizadeval vzpostaviti ureje-
ne politične in upravne razmere. Poskušal je doseči, da bi se organiziral reden
oborožen kontingent, s katerim bi razpolagal goriški glavar, in da bi bili ban-
diti pregnani iz grofije. Njegova prizadevanja niso obrodila sadov. Razmere
so se poslabšale. V izrednih primerih so se oblasti zatekle k uporabi vojakov,
ki so prišli v deželo in rešili izreden dogodek, potem pa so zapustili območje
in nasilje je ponovno vzplamtelo.35 Poleg pomanjkanja represivnih sredstev je
32 Dogovor navaja Blasutic, »Il fisco,« 80, in sicer po enem izmed dveh originalov, ki jih je konzulti-
ral v tedanjem arhivu rodbine del Mestri.
33 Panjek, »Goriške duše,« 470; Cavazza, »Il capitanato,« 173–74; Cossàr, »Il pittore,« 62–77 (z ob-
javo seznama sumljivih beneških podanikov na Goriškem).
34 Vito di Dornberg nadvojvodi Karlu: pismo z dne 18. 1. 1573, objavljeno v Cavazza, »'Così buono',«
34–35.
35 O tem Morelli, Istoria, II, 97–98, 125–26, 128–29, 158–59, 190–91 in po njem Czoernig, »La Nizza
austriaca«, 693; Rutar, Poknežena grofija, 125; Porcedda, »Un paese,« 9–29.
117
gusta 1634 v Krminu med Giovannijem Battistom del Mestrijem, nečakom
goriškega arhidiakona Luce del Mestrija, in Giovannijem del Mestrijem, bra-
tom omenjenega cerkvenega dostojanstvenika, glede vzdrževanja določene-
ga števila oboroženega spremstva. Sorodnika sta zapisala, da ohranitev čas-
ti in premoženja sloni na slogi med sorodniki, in se zato dogovorila, da bo
Giovanni na lastne stroške vzdrževal tri oborožene spremljevalce, Giovanni
Battista pa pet.32 Omenjeni dogovor sodi v izredno razgibano obdobje zgo-
dovine Krmina, kjer so se sredi 17. stoletja razplamtela nesoglasja med tam-
kajšnjimi plemiškimi rodbinami.
Habsburške oblasti so že v 16. stoletju pokazale zaskrbljenost zaradi dej-
stva, da se je veliko banditov iz Beneške republike zatekalo na Goriško. Leta
1560 je bila celo imenovana posebna preiskovalna komisija, ki je podala zaskr-
bljujoče, čeprav netočno poročilo glede problema beneških banditov na Go-
riškem.33 Nadvojvoda Karel je problem množice banditov med drugim na-
meraval rešiti z zamislijo, da bi se z njimi ponovno naselilo območje Ogleja,
skoraj neobljudeno zaradi močvirnatega sveta in posledično nevarnosti mala-
rije. Omenjeni ukrep mu je leta 1573 odsvetoval vplivni goriški plemič in vele-
poslanik v Benetkah Vito di Dornberg (1529–1591).34 7. februarja 1583 je nad-
vojvoda izdal edikt, ki je določal, da mora biti v 24 urah usmrčen, kdorkoli
izstreli strel na drugo osebo, in sicer ne glede na žalitev. S tem je nameraval re-
šiti tudi problem banditov. Določal je namreč, da jih je potrebno prijeti in iz-
vršiti kazen, na katero so bili obsojeni.
Razmere pa se niso izboljšale. Na Goriškem so se izmenjevali glavarji, za
katere je bil omenjeni naslov zgolj čast, vodenje dežele pa so prepuščali uprav-
nikom. Prišlo je do razmaha partikularnih interesov. Šele goriški glavar Gio-
vanni Sforza di Porcia (1610–1624) si je dejansko prizadeval vzpostaviti ureje-
ne politične in upravne razmere. Poskušal je doseči, da bi se organiziral reden
oborožen kontingent, s katerim bi razpolagal goriški glavar, in da bi bili ban-
diti pregnani iz grofije. Njegova prizadevanja niso obrodila sadov. Razmere
so se poslabšale. V izrednih primerih so se oblasti zatekle k uporabi vojakov,
ki so prišli v deželo in rešili izreden dogodek, potem pa so zapustili območje
in nasilje je ponovno vzplamtelo.35 Poleg pomanjkanja represivnih sredstev je
32 Dogovor navaja Blasutic, »Il fisco,« 80, in sicer po enem izmed dveh originalov, ki jih je konzulti-
ral v tedanjem arhivu rodbine del Mestri.
33 Panjek, »Goriške duše,« 470; Cavazza, »Il capitanato,« 173–74; Cossàr, »Il pittore,« 62–77 (z ob-
javo seznama sumljivih beneških podanikov na Goriškem).
34 Vito di Dornberg nadvojvodi Karlu: pismo z dne 18. 1. 1573, objavljeno v Cavazza, »'Così buono',«
34–35.
35 O tem Morelli, Istoria, II, 97–98, 125–26, 128–29, 158–59, 190–91 in po njem Czoernig, »La Nizza
austriaca«, 693; Rutar, Poknežena grofija, 125; Porcedda, »Un paese,« 9–29.
117
