Page 14 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 14
upor, nasilje in preživetje
rum2 (v nadaljevanju: Conversio) iz okoli 870. Omenja, da so (malo pred 745)
Karantance ogrožali Huni,3 zato je njihov (poganski) knez Boruth zaprosil za
pomoč Bavarce. Ti so mu pomagali odvrniti sovražnike. Karantance so spre-
jeli v svoje – in posredno v frankovsko – varstvo. Karantansko zvestobo naj bi
zagotovili talci odličnega porekla, ki so jih Bavarci odpeljali s seboj. Med nji-
mi sta bila karantanska prestolonaslednika, Boruthov sin Cacatius (slovensko
Gorazd) in nečak Cheitmar (slovensko Hotimir). Na Bavarskem so ju krščan-
sko vzgojili. Po Boruthovi smrti (748) je Karantancem tri leta (do 751) vladal
Cacatius. Sledil mu je Cheitmar (do okoli 770). V deželo je vpeljal novosti v
družbi, nove dajatve in krščansko vero. Karantanija, ki je spadala v obmo-
čje salzburškega misijona, je dobila pokrajinskega škofa Modesta. Po njegovi
smrti je Cheitmar prosil salzburškega škofa Virgilija, naj pride k njemu. Ta je
odklonil, ker je prišlo do vstaje, ki so ji rekli carmula. Odločil se je tja poslati
duhovnika Latina. Kmalu za tem je ob izbruhu drugega upora Latin odšel. Po
zatrtju vstaje je škof Virgilij tja poslal duhovnika Madalhoha in za njim du-
hovnika Warmanna. Ko pa je po Cheitmarjevi smrti spet izbruhnil upor, ne-
kaj let ni bilo tam nobenega duhovnika, dokler se ni novi knez Waltunc vno-
vič obrnil na Virgilija s prošnjo, naj mu jih pošlje.4
Beseda carmula5 po Lex Baiwariorum6 pomeni vstajo proti legitimni
oblasti. Do dveh vstaj je prišlo, ko je bil Cheitmar še živ, čeprav že v letih, do
tretje pa po njegovi smrti.7 Misijonarji so odšli iz dežele. V prvih dveh prime-
rih je upornike ugnal Cheitmar sam, tretji poskus po njegovi smrti pa je zatrl
bavarski vojvoda Tassilo. Annales Iuvavenses Maximi (za njimi pa še drugi
viri) k letu 772 poročajo, da je Tassilo premagal Karantance: Tassilo Carenta-
nos vicit; Tassilo Carenthiam subiugavit; Tassilo Karinthiam subicit.8
Čeprav Conversio tega izrecno ne trdi, je v historiografiji prevladalo
mnenje, da je šlo pri vstajah v Karantaniji za množične upore proti krščan-
2 Objave: Kos, Conversio; Wolfram, Conversio; Lošek, Die Conversio.
3 Gre za Avare, ki jih Conversio in obravnavani zgodovinopisci enačijo s Huni.
4 Izvirnik je v opisu dogodkov skop: Eo igitur defuncto episcopo, postulavit iterum idem Cheitmar dux Vir-
gilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed
inito consilio misit ibidem Latinum presbyterum, et non multo post orta alia seditione exivit inde ipse Latinus
presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post
eum Warmannum presbyterum. Mortuo autem Cheitmaro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi
erat, usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere
...
5 Niermeyer, Mediae latinitatis lexicon, 145.
6 MGH, 1926.
7 Mihelič, »Vstaja imenovana 'carmula'.«
8 Kos, Gradivo, št. 244.
14
rum2 (v nadaljevanju: Conversio) iz okoli 870. Omenja, da so (malo pred 745)
Karantance ogrožali Huni,3 zato je njihov (poganski) knez Boruth zaprosil za
pomoč Bavarce. Ti so mu pomagali odvrniti sovražnike. Karantance so spre-
jeli v svoje – in posredno v frankovsko – varstvo. Karantansko zvestobo naj bi
zagotovili talci odličnega porekla, ki so jih Bavarci odpeljali s seboj. Med nji-
mi sta bila karantanska prestolonaslednika, Boruthov sin Cacatius (slovensko
Gorazd) in nečak Cheitmar (slovensko Hotimir). Na Bavarskem so ju krščan-
sko vzgojili. Po Boruthovi smrti (748) je Karantancem tri leta (do 751) vladal
Cacatius. Sledil mu je Cheitmar (do okoli 770). V deželo je vpeljal novosti v
družbi, nove dajatve in krščansko vero. Karantanija, ki je spadala v obmo-
čje salzburškega misijona, je dobila pokrajinskega škofa Modesta. Po njegovi
smrti je Cheitmar prosil salzburškega škofa Virgilija, naj pride k njemu. Ta je
odklonil, ker je prišlo do vstaje, ki so ji rekli carmula. Odločil se je tja poslati
duhovnika Latina. Kmalu za tem je ob izbruhu drugega upora Latin odšel. Po
zatrtju vstaje je škof Virgilij tja poslal duhovnika Madalhoha in za njim du-
hovnika Warmanna. Ko pa je po Cheitmarjevi smrti spet izbruhnil upor, ne-
kaj let ni bilo tam nobenega duhovnika, dokler se ni novi knez Waltunc vno-
vič obrnil na Virgilija s prošnjo, naj mu jih pošlje.4
Beseda carmula5 po Lex Baiwariorum6 pomeni vstajo proti legitimni
oblasti. Do dveh vstaj je prišlo, ko je bil Cheitmar še živ, čeprav že v letih, do
tretje pa po njegovi smrti.7 Misijonarji so odšli iz dežele. V prvih dveh prime-
rih je upornike ugnal Cheitmar sam, tretji poskus po njegovi smrti pa je zatrl
bavarski vojvoda Tassilo. Annales Iuvavenses Maximi (za njimi pa še drugi
viri) k letu 772 poročajo, da je Tassilo premagal Karantance: Tassilo Carenta-
nos vicit; Tassilo Carenthiam subiugavit; Tassilo Karinthiam subicit.8
Čeprav Conversio tega izrecno ne trdi, je v historiografiji prevladalo
mnenje, da je šlo pri vstajah v Karantaniji za množične upore proti krščan-
2 Objave: Kos, Conversio; Wolfram, Conversio; Lošek, Die Conversio.
3 Gre za Avare, ki jih Conversio in obravnavani zgodovinopisci enačijo s Huni.
4 Izvirnik je v opisu dogodkov skop: Eo igitur defuncto episcopo, postulavit iterum idem Cheitmar dux Vir-
gilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed
inito consilio misit ibidem Latinum presbyterum, et non multo post orta alia seditione exivit inde ipse Latinus
presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post
eum Warmannum presbyterum. Mortuo autem Cheitmaro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi
erat, usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere
...
5 Niermeyer, Mediae latinitatis lexicon, 145.
6 MGH, 1926.
7 Mihelič, »Vstaja imenovana 'carmula'.«
8 Kos, Gradivo, št. 244.
14
