Page 16 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 16
upor, nasilje in preživetje
stjan.«14 Virgilij mu je na prošnjo poslal duhovne učitelje, kar je bil vnovič-
ni začetek vere.
Ioannes Auentinus v delu Annalium Boiorum libri septem iz leta 1554
omenja,15 da je po Modestovi smrti »koroški« knez Cheitmar povabil Virgili-
ja, naj pride v deželo. Ta je tja poslal dva duhovnika; sam ni prišel zaradi vsta-
je in nemirov pri Slovanih.16
Aventin razlaga, da so se slovanski prvaki upirali Cheitmarju, ker je za-
vrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga.17 Cheitmarju naj bi
pri pokoritvi upornikov pomagal knez Tassilo. Po Cheitmarjevi smrti so slo-
vanski prvaki odvrgli »jarem krščanske vere« in izgnali duhovnike. Bavar-
ski kraljevič Tassilo je napadel koroško deželo in postavil Slovanom za kne-
za Waltunca.18 Tému je Virgilij poslal duhovnike, da bi slovanskemu ljudstvu
razkrili skrivnosti krščanstva in iztrebili krivoverstvo. – Aventin je bil prvi
avtor, ki je vzrok karantanskih vstaj razložil z nasprotovanjem krščanstvu,
kar so povzemali tudi kasnejši pisci.
Mathias Flacius Illyricus je bil prvi, ki je objavil Conversio (leta 1562).19
Vira vsebinsko ni razlagal, vstaje pa imenuje carinula. Z objavo spisa je želel
pokazati, da se pri spreobrnjenju tolikih ljudstev tako malo ali nič ne omenja
papeža.
Mavro Orbini Ravseo v delu II Regno de gli Slavi iz leta 1601 poroča20
o uporu proti knezu Cheitmarju, pri čemer v italijanščini povzema Aventina:
Li Baroni Slaui ribellarono da Chitomir loro Principe, per hauere egli posposta
la religione antica, la quale i suoi maggiori lungo tempo felicemente seruarono
et abbracciata vn'altra nuoua. Bojski knez Tassilo naj bi Cheitmarju pomagal
in prisilil njegove podložnike k pokorščini. Po Cheitmarjevi smrti pa i Baro-
ni Slaui lasciarono la religione Christiana, et scacciarono li Sacerdoti in Boioa-
ria. Tassilo je vnovič posredoval in pomagal na oblast Waltuncu: Ora dunque
14 Inn solcher Zeit starb aber kristenlich Hertzog Cotmarus, da huebn die Hewn, yetzt Vngern genant, das Lan-
dt Quarantein aber zu den andernmall an zu khriegen. Do fluchen die Priester aus dem Landt dass ettlich Jar
khain Priester inn dem Landt was, als lang, dass ein ander Hertzog des Landes wart. Der was genant Mal-
chmut, der was auch ein krist.
15 Auentinus, Annalium Boiorum, 304.
16 Modesto defuncto, D. Vergilius à Chitomaro Charinorum duce inuitatus, illuc Madoldum, & Variomanum
sacerdotes proficisci iubet. Ipse venire noluit ob seditionem et discordias Venedorum.
17 Quorum primores Chitomaro principi rebellabant, quod explosa auita religione, quam feliciter maiores fecta-
ti fuissent nouum ritum colendi Deum accepisset.
18 Thessalonus dux in Venedos arma mouet, parere Chitomaro cogit. Quo mortuo, Venedorum proceres iugum
religionis Christianae excutiunt, sacerdotes in Boiariam exigunt. Thessalonus Boiorum Regulus in Chario-
num regionem infesto, intentoque exercitu procedit, Valdungum ducem Venedis imponit.
19 Flacius, Catalogus testium ueritatis, 121–27.
20 Orbini, II Regno de gli Slavi, 37–38.
16
stjan.«14 Virgilij mu je na prošnjo poslal duhovne učitelje, kar je bil vnovič-
ni začetek vere.
Ioannes Auentinus v delu Annalium Boiorum libri septem iz leta 1554
omenja,15 da je po Modestovi smrti »koroški« knez Cheitmar povabil Virgili-
ja, naj pride v deželo. Ta je tja poslal dva duhovnika; sam ni prišel zaradi vsta-
je in nemirov pri Slovanih.16
Aventin razlaga, da so se slovanski prvaki upirali Cheitmarju, ker je za-
vrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga.17 Cheitmarju naj bi
pri pokoritvi upornikov pomagal knez Tassilo. Po Cheitmarjevi smrti so slo-
vanski prvaki odvrgli »jarem krščanske vere« in izgnali duhovnike. Bavar-
ski kraljevič Tassilo je napadel koroško deželo in postavil Slovanom za kne-
za Waltunca.18 Tému je Virgilij poslal duhovnike, da bi slovanskemu ljudstvu
razkrili skrivnosti krščanstva in iztrebili krivoverstvo. – Aventin je bil prvi
avtor, ki je vzrok karantanskih vstaj razložil z nasprotovanjem krščanstvu,
kar so povzemali tudi kasnejši pisci.
Mathias Flacius Illyricus je bil prvi, ki je objavil Conversio (leta 1562).19
Vira vsebinsko ni razlagal, vstaje pa imenuje carinula. Z objavo spisa je želel
pokazati, da se pri spreobrnjenju tolikih ljudstev tako malo ali nič ne omenja
papeža.
Mavro Orbini Ravseo v delu II Regno de gli Slavi iz leta 1601 poroča20
o uporu proti knezu Cheitmarju, pri čemer v italijanščini povzema Aventina:
Li Baroni Slaui ribellarono da Chitomir loro Principe, per hauere egli posposta
la religione antica, la quale i suoi maggiori lungo tempo felicemente seruarono
et abbracciata vn'altra nuoua. Bojski knez Tassilo naj bi Cheitmarju pomagal
in prisilil njegove podložnike k pokorščini. Po Cheitmarjevi smrti pa i Baro-
ni Slaui lasciarono la religione Christiana, et scacciarono li Sacerdoti in Boioa-
ria. Tassilo je vnovič posredoval in pomagal na oblast Waltuncu: Ora dunque
14 Inn solcher Zeit starb aber kristenlich Hertzog Cotmarus, da huebn die Hewn, yetzt Vngern genant, das Lan-
dt Quarantein aber zu den andernmall an zu khriegen. Do fluchen die Priester aus dem Landt dass ettlich Jar
khain Priester inn dem Landt was, als lang, dass ein ander Hertzog des Landes wart. Der was genant Mal-
chmut, der was auch ein krist.
15 Auentinus, Annalium Boiorum, 304.
16 Modesto defuncto, D. Vergilius à Chitomaro Charinorum duce inuitatus, illuc Madoldum, & Variomanum
sacerdotes proficisci iubet. Ipse venire noluit ob seditionem et discordias Venedorum.
17 Quorum primores Chitomaro principi rebellabant, quod explosa auita religione, quam feliciter maiores fecta-
ti fuissent nouum ritum colendi Deum accepisset.
18 Thessalonus dux in Venedos arma mouet, parere Chitomaro cogit. Quo mortuo, Venedorum proceres iugum
religionis Christianae excutiunt, sacerdotes in Boiariam exigunt. Thessalonus Boiorum Regulus in Chario-
num regionem infesto, intentoque exercitu procedit, Valdungum ducem Venedis imponit.
19 Flacius, Catalogus testium ueritatis, 121–27.
20 Orbini, II Regno de gli Slavi, 37–38.
16
