Page 15 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 15
mit o uporu, imenovanem »carmula« ...
stvu. Take razlage temeljijo med drugim na dejstvu, da je bil Tassilo goreč
podpornik misijonarske dejavnosti. Leta 769 je opatu cerkve sv. Petra v kraju
Scharnitz na severnem Tirolskem podaril kraj Innichen blizu karantanske
meje, da bi tam ustanovil samostan in neverni slovanski rod pripeljal na pot
resnice (propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem uerita-
tis deducendam).9 Sočasen vir, pismo nekega Klementa, omenja, da se bavarski
vojvoda Tassilo, bavarski škofje in plemenitaši borijo s pogani in ajdi, ki ne ve-
rujejo v Boga, ampak molijo malike (qui sunt autem pagani atque gentiles, qui
non credunt Deum vestrum, sed adorant idula).10
Tolmačenje vstaj v historiografiji – nastanek mita
Zgodovinska dela 15. do 18. stoletja, ki poročajo o vstajah v Karantaniji, imajo
svoje posebnosti. Pisana so v tedanji latinščini, nemščini in italijanščini. Sis-
tematika razporejanja snovi v njih je nelogična. Mnogi pisci nizajo dogodke
brez časovne opredelitve, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvo-
jeno, a ne enako. Radi posegajo po virih ali predhodnih piscih in dobesedno
povzemajo njihovo besedilo. Ne moti jih, če se različne navedbe ne ujemajo
med seboj ali z njihovo lastno razlago. Suhoparne dogodke pogosto popestri-
jo z bajkami, izmišljotinami, tudi z zavestno potvorjenimi vložki. Večkrat sa-
movoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah. V teh delih mrgoli nedoreče-
nosti in netočnosti.
Poglejmo si ključne prekretnice v razlagi zapisa Conversio v zgodovi-
nopisju 15. do 18. stoletja, ki so ustvarjale mit o uporih, v katerem je Preše-
ren našel svoj navdih. Najstarejši ohranjeni deli spisa Conversio datirajo iz 11.,
kasnejše inačice pa so iz 12., 13. in 14. stoletja. Pomen zapisa za znanstvenokri-
tično interpretacijo zgodovine se je le postopno prebijal v ospredje, medtem
ko so zgodnji historiografi njegovo pripoved le bežno poznali.
Iacobus Vnrestus v delu Chronicon Carinthiacvm,11 ki je nastajal v zad-
njem desetletju 15. stoletja, poroča: »V takem času je umrl krščanski knez
Cotmarus in tedaj so deželo Karantanijo napadli Huni, imenovani Ogri.12
Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhov-
nika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez Malchmut,13 ki je bil tudi kri-
9 Kos, Gradivo, št. 239.
10 Kos, Gradivo, št. 245.
11 Objava: Hahnius, Collectio monvmentorvm, 479–536, o uporih 481–82.
12 Sočasno z opisanimi dogodki (druga polovica 8. stoletja) so Panonijo obvladovali Avari, ki s karan-
tanskimi upori niso imeli nič skupnega. Huni so ogrožali te kraje od zadnje četrtine 4. do srede 5.
stoletja, Ogri od iztekajočega se 9. stoletja do 955.
13 Gre za Waltunca; v tedanjem črkopisu je njegovo ime Uualthunc možno razbrati kot Malchmut.
15
stvu. Take razlage temeljijo med drugim na dejstvu, da je bil Tassilo goreč
podpornik misijonarske dejavnosti. Leta 769 je opatu cerkve sv. Petra v kraju
Scharnitz na severnem Tirolskem podaril kraj Innichen blizu karantanske
meje, da bi tam ustanovil samostan in neverni slovanski rod pripeljal na pot
resnice (propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem uerita-
tis deducendam).9 Sočasen vir, pismo nekega Klementa, omenja, da se bavarski
vojvoda Tassilo, bavarski škofje in plemenitaši borijo s pogani in ajdi, ki ne ve-
rujejo v Boga, ampak molijo malike (qui sunt autem pagani atque gentiles, qui
non credunt Deum vestrum, sed adorant idula).10
Tolmačenje vstaj v historiografiji – nastanek mita
Zgodovinska dela 15. do 18. stoletja, ki poročajo o vstajah v Karantaniji, imajo
svoje posebnosti. Pisana so v tedanji latinščini, nemščini in italijanščini. Sis-
tematika razporejanja snovi v njih je nelogična. Mnogi pisci nizajo dogodke
brez časovne opredelitve, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvo-
jeno, a ne enako. Radi posegajo po virih ali predhodnih piscih in dobesedno
povzemajo njihovo besedilo. Ne moti jih, če se različne navedbe ne ujemajo
med seboj ali z njihovo lastno razlago. Suhoparne dogodke pogosto popestri-
jo z bajkami, izmišljotinami, tudi z zavestno potvorjenimi vložki. Večkrat sa-
movoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah. V teh delih mrgoli nedoreče-
nosti in netočnosti.
Poglejmo si ključne prekretnice v razlagi zapisa Conversio v zgodovi-
nopisju 15. do 18. stoletja, ki so ustvarjale mit o uporih, v katerem je Preše-
ren našel svoj navdih. Najstarejši ohranjeni deli spisa Conversio datirajo iz 11.,
kasnejše inačice pa so iz 12., 13. in 14. stoletja. Pomen zapisa za znanstvenokri-
tično interpretacijo zgodovine se je le postopno prebijal v ospredje, medtem
ko so zgodnji historiografi njegovo pripoved le bežno poznali.
Iacobus Vnrestus v delu Chronicon Carinthiacvm,11 ki je nastajal v zad-
njem desetletju 15. stoletja, poroča: »V takem času je umrl krščanski knez
Cotmarus in tedaj so deželo Karantanijo napadli Huni, imenovani Ogri.12
Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhov-
nika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez Malchmut,13 ki je bil tudi kri-
9 Kos, Gradivo, št. 239.
10 Kos, Gradivo, št. 245.
11 Objava: Hahnius, Collectio monvmentorvm, 479–536, o uporih 481–82.
12 Sočasno z opisanimi dogodki (druga polovica 8. stoletja) so Panonijo obvladovali Avari, ki s karan-
tanskimi upori niso imeli nič skupnega. Huni so ogrožali te kraje od zadnje četrtine 4. do srede 5.
stoletja, Ogri od iztekajočega se 9. stoletja do 955.
13 Gre za Waltunca; v tedanjem črkopisu je njegovo ime Uualthunc možno razbrati kot Malchmut.
15
