Page 177 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 177
»ano črešnjo jo je ubil!« ženske kot žrtve in storilke ...
avtoriteti v gospodinjstvu in družbi, v kateri so živele.77 Zato pa so v prime-
ru neustrežljive in ukazovalne žene ali v naslednjem primeru prešuštnice gos-
podinjstva vsekakor doživljala velike pretrese, kar je pripeljalo do različnih že
poznanih rešitev. Oba primera sta izkazovala podobnosti z obravnavano li-
teraturo, hkrati pa sta bila močno prepredena z elementom časti. Da je bila
čast pomembna prvina vsakdanjega življenja majhnih kraških skupnosti, je
razvidno iz vseh štirih obravnavanih primerov. Čast je bila v javnosti oškodo-
vana Matiji Kolmanu, razžaljena je bila Ludovika Sarotar, ki je s pisno pritož-
bo na sodišče začela postopek proti Katarini Lavriha. Slednja je morala svojo
čast v prvem primeru dokazovati, v drugem pa je nečastnega življenja obto-
ževala lastnega moža Janeza Lavriho. Končno si je morala svojo čast s tožbo
povrniti tudi izigrana Neža Barič. Tudi prešuštvo in prelomljena obljuba po-
roke se od vedenjskih vzorcev, ki jih navaja mednarodna literatura, nista od-
mikala.
Ob prešuštvih v predstavljenih sodnih protokolih se ne omenjajo
»mačje godbe«, s katerimi so mladi fantje iz skupnosti izvajali nadzor nad
spolnim vedenjem članov skupnosti, med drugim posebej neporočenih de-
klet. Kot navajata Muir in Thompson, je skupina fantov navadno priredila
javno predstavo zasmehovanja osebam, ki so kršile družbene norme o spol-
nem ali poročnem vedenju. Najpreprostejše zasmehovanje so bili javno obre-
kovanje, glasen smeh in opolzke serenade v spremljavi hrupa raznih glasbil
(gosli, tamburic, orglic, trobil), v skrajni sili pa tudi pločevinastih loncev, po-
nev, kamnov in lopat. Procesija je bila podobna »pouličnemu gledališču«, saj
so »burkeži«, zamaskirani v gledališke kostume, z opolzkimi gledališkimi
rekviziti in recitali plesali pred hišo, kjer je žrtev živela.78 Pri tem je smotrno
navesti, da je bil v obdobju, ki ga obravnavamo v tem prispevku, na območju
Devina obred mačje godbe znan in se je tudi izvajal.79
Obenem velja omeniti, da iz obravnavanih sodnih zapisov ni razvidno,
da bi imele ženske na sodiščih (bodisi kot tožilke ali priče) zastopnika, ki bi v
njihovem imenu reševal nastale konflikte, kot je bilo značilno za nekatere raz-
iskovalne prostore. Iz obravnavane mednarodne literature pa je razvidno, da
so se tudi drugod ženske pojavljale in zagovarjale na sodišču brez moškega za-
stopnika. Scott K. Taylor v svojem članku Women, Honour and Violence piše
o tem na primeru kastiljskega dela Španije v 17. stoletju, kjer so ženske svojo
čast uporabljale kot orodje, da bi si zagotovile spoštovanje v družbi in doseg-
le svoje interese. Temperamentno so se postavljale za svoje pravice in se pogos-
77 Zemon Davis and Arlette, A History of Women, 2–5
78 Muir, Ritual, 106 in Thompson, Navade, 563–64.
79 Panjek, »Kdo je tretja stranka.«
177
avtoriteti v gospodinjstvu in družbi, v kateri so živele.77 Zato pa so v prime-
ru neustrežljive in ukazovalne žene ali v naslednjem primeru prešuštnice gos-
podinjstva vsekakor doživljala velike pretrese, kar je pripeljalo do različnih že
poznanih rešitev. Oba primera sta izkazovala podobnosti z obravnavano li-
teraturo, hkrati pa sta bila močno prepredena z elementom časti. Da je bila
čast pomembna prvina vsakdanjega življenja majhnih kraških skupnosti, je
razvidno iz vseh štirih obravnavanih primerov. Čast je bila v javnosti oškodo-
vana Matiji Kolmanu, razžaljena je bila Ludovika Sarotar, ki je s pisno pritož-
bo na sodišče začela postopek proti Katarini Lavriha. Slednja je morala svojo
čast v prvem primeru dokazovati, v drugem pa je nečastnega življenja obto-
ževala lastnega moža Janeza Lavriho. Končno si je morala svojo čast s tožbo
povrniti tudi izigrana Neža Barič. Tudi prešuštvo in prelomljena obljuba po-
roke se od vedenjskih vzorcev, ki jih navaja mednarodna literatura, nista od-
mikala.
Ob prešuštvih v predstavljenih sodnih protokolih se ne omenjajo
»mačje godbe«, s katerimi so mladi fantje iz skupnosti izvajali nadzor nad
spolnim vedenjem članov skupnosti, med drugim posebej neporočenih de-
klet. Kot navajata Muir in Thompson, je skupina fantov navadno priredila
javno predstavo zasmehovanja osebam, ki so kršile družbene norme o spol-
nem ali poročnem vedenju. Najpreprostejše zasmehovanje so bili javno obre-
kovanje, glasen smeh in opolzke serenade v spremljavi hrupa raznih glasbil
(gosli, tamburic, orglic, trobil), v skrajni sili pa tudi pločevinastih loncev, po-
nev, kamnov in lopat. Procesija je bila podobna »pouličnemu gledališču«, saj
so »burkeži«, zamaskirani v gledališke kostume, z opolzkimi gledališkimi
rekviziti in recitali plesali pred hišo, kjer je žrtev živela.78 Pri tem je smotrno
navesti, da je bil v obdobju, ki ga obravnavamo v tem prispevku, na območju
Devina obred mačje godbe znan in se je tudi izvajal.79
Obenem velja omeniti, da iz obravnavanih sodnih zapisov ni razvidno,
da bi imele ženske na sodiščih (bodisi kot tožilke ali priče) zastopnika, ki bi v
njihovem imenu reševal nastale konflikte, kot je bilo značilno za nekatere raz-
iskovalne prostore. Iz obravnavane mednarodne literature pa je razvidno, da
so se tudi drugod ženske pojavljale in zagovarjale na sodišču brez moškega za-
stopnika. Scott K. Taylor v svojem članku Women, Honour and Violence piše
o tem na primeru kastiljskega dela Španije v 17. stoletju, kjer so ženske svojo
čast uporabljale kot orodje, da bi si zagotovile spoštovanje v družbi in doseg-
le svoje interese. Temperamentno so se postavljale za svoje pravice in se pogos-
77 Zemon Davis and Arlette, A History of Women, 2–5
78 Muir, Ritual, 106 in Thompson, Navade, 563–64.
79 Panjek, »Kdo je tretja stranka.«
177
