Page 181 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 181
hotapljenje koprske in piranske
soli v obdobju beneške republike
Zdenka Bonin, Flavio Bonin
Benečani so imeli soline v bližini Benetk, a so jih zaradi težkega vzdrže-
vanja in delovanja lagune kmalu opustili. Podobna usoda je kasneje do-
letela tudi soline v okolici Chioggie, ki so na višku razvoja merile okoli
2.500 ha.1 Sol so začeli uvažati iz sredozemskih solin (Balearski otoki, Sardini-
ja, severna Afrika, Ciper, Sicilija, južni del Apeninskega polotoka, grški oto-
ki), po zasedbi obalnega območja vzhodnega Jadrana pa v čedalje večjem ob-
segu tudi iz istrskih, rabskih in paških solin.2
Od istrskih solin so bile najobsežnejše piranske soline. Ob spodnjem
toku Dragonje in Drnice so nastale t. i. sečoveljske soline, ki so se delile na
Fontanigge in Lero; ob potoku Fazan v Luciji so do konca 60-ih let 20. stole-
tja delovale lucijske soline (tudi soline Fazan ali fazanske soline), ob Roji pa
strunjanske soline. Manjše izolske soline, ki so jih opustili v 18. stoletju,3 so
bile lokalnega pomena. Mesto je verjetno imelo en sam solni fond, proizvo-
dnja soli pa je zadoščala za domače potrebe. Večje koprske soline ob Bada-
ševici (semedelske) in Rižani (ankaransko-srminske) so bile pomembne zlas-
ti zaradi trgovanja (s soljo) s cesarskimi deželami in z Dalmacijo. Soline so
bile tudi na današnjem italijanskem delu istrskega polotoka. Ob izlivu osap-
ske reke so delovale miljske soline (nekoč beneški del Istre), ob Glinščici ža-
veljske, severozahodno od Trsta (od mestnih vrat Riborgo proti področju Val-
dirivo) pa manjše škedenjske soline (pod cesarsko oblastjo). Te soline so zaprli
leta 1829.4
1 Hocquet, Chioggia, 19.
2 Pričujoči članek temelji na osnovi prispevka Bonin, »Koprske soline,« 283–300, in doktorske di-
sertacije Bonin, »Razvoj severnojadranskih solin.«
3 Soline naj bi bili opustili že pred letom 1743, Darovec, Davki nam pijejo kri, 319.
4 Bonin, »Kataster koprskih solin,« 80.
181
soli v obdobju beneške republike
Zdenka Bonin, Flavio Bonin
Benečani so imeli soline v bližini Benetk, a so jih zaradi težkega vzdrže-
vanja in delovanja lagune kmalu opustili. Podobna usoda je kasneje do-
letela tudi soline v okolici Chioggie, ki so na višku razvoja merile okoli
2.500 ha.1 Sol so začeli uvažati iz sredozemskih solin (Balearski otoki, Sardini-
ja, severna Afrika, Ciper, Sicilija, južni del Apeninskega polotoka, grški oto-
ki), po zasedbi obalnega območja vzhodnega Jadrana pa v čedalje večjem ob-
segu tudi iz istrskih, rabskih in paških solin.2
Od istrskih solin so bile najobsežnejše piranske soline. Ob spodnjem
toku Dragonje in Drnice so nastale t. i. sečoveljske soline, ki so se delile na
Fontanigge in Lero; ob potoku Fazan v Luciji so do konca 60-ih let 20. stole-
tja delovale lucijske soline (tudi soline Fazan ali fazanske soline), ob Roji pa
strunjanske soline. Manjše izolske soline, ki so jih opustili v 18. stoletju,3 so
bile lokalnega pomena. Mesto je verjetno imelo en sam solni fond, proizvo-
dnja soli pa je zadoščala za domače potrebe. Večje koprske soline ob Bada-
ševici (semedelske) in Rižani (ankaransko-srminske) so bile pomembne zlas-
ti zaradi trgovanja (s soljo) s cesarskimi deželami in z Dalmacijo. Soline so
bile tudi na današnjem italijanskem delu istrskega polotoka. Ob izlivu osap-
ske reke so delovale miljske soline (nekoč beneški del Istre), ob Glinščici ža-
veljske, severozahodno od Trsta (od mestnih vrat Riborgo proti področju Val-
dirivo) pa manjše škedenjske soline (pod cesarsko oblastjo). Te soline so zaprli
leta 1829.4
1 Hocquet, Chioggia, 19.
2 Pričujoči članek temelji na osnovi prispevka Bonin, »Koprske soline,« 283–300, in doktorske di-
sertacije Bonin, »Razvoj severnojadranskih solin.«
3 Soline naj bi bili opustili že pred letom 1743, Darovec, Davki nam pijejo kri, 319.
4 Bonin, »Kataster koprskih solin,« 80.
181
