Page 185 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 185
tihotapljenje koprske in piranske soli ...
Najzgodnejši podatek o gradnji solin v severozahodni Istri je v arhivskih
virih zapisan v notarski listini iz leta 1278,33 medtem ko je prvo domnevo o šte-
vilu solnih kavedinov mogoče postaviti v obdobje prihoda Pirana pod bene-
ško upravo (leta 1283), ko naj bi bilo na piranskem ozemlju okoli 1200 solnih
kavedinov.34 Iz začetka 14. stoletja je sicer ohranjenih nekaj podatkov o širje-
nju solnih fondov, a se ti pogosteje pojavljajo od 70-ih let 14. stoletja. Pri ob-
novi starih oz. gradnji novih kavedinov in pripadajočih servidorjev, morarjev,
korbolov in druge solinarske infrastrukture na komunski zemlji je običajno
navedena gradnja na paški način.35 Komuna je gradnjo novih solnih fondov
dovoljevala le domačinom in niti neposredna pomoč višjih beneških uradni-
kov ni pomagala, da bi lahko Benečani ali drugi »tujci« na njenem ozemlju
gradili soline, saj je komuna kot lastnica zemljišč sama odločala, komu, kdaj
in kaj bo prodala. Kadar ni šlo drugače, je z zavlačevanjem in s pritožbami
uspela ohraniti glavno besedo pri podeljevanju zemljišč za gradnjo solnih fon-
dov. Če je Beneška republika imela glavno besedo pri sprejemanju solnih po-
godb in zlasti pri določanju cen, je komuna zadržala vse pravice razlastitve ali
rušenja fondov, ki so bile v nasprotju z njenimi interesi.
V piranskih (sečoveljskih, fazanskih in strunjanskih) solinah se je šte-
vilo kavedinov povečevalo do začetka 16. stoletja. Delujočih so jih tedaj ime-
li od okoli 2300–2400 in to število so vzdrževali do začetka 18. stoletja. Ker
je v tem obdobju povpraševanje po soli naraslo, je Beneška republika zahteva-
la in denarno podprla obnovo opuščenih solnih fondov v Miljah, Kopru, Pi-
ranu in na Pagu, kasneje pa tudi izgradnjo novih. Čeprav bi morali komunski
uradniki natančno voditi »kataster« solin in ga stalno dopolnjevati z novi-
mi podatki o lastništvu solin in imeni solinarjev, ki so na njih delali, tega niso
počeli. Nadzor nad solnimi površinami je bil še težavnejši, saj je bilo od 10
do 20 % solnih fondov stalno nedelujočih. V arhivskih virih vzroki opustitve
niso navedeni, a je mogoče sklepati, da so do tega pripeljali pomanjkanje de-
lovne sile, epidemije kuge in drugih bolezni ter spori glede lastništva oz. de-
33 Tega leta so namreč »piranski konzuli dovolili duhovniku Baldu iz Manfredonije gradnjo dveh
solnih fondov v močvirnatem predelu Sv. Lovrenca« (SI PAK PI 9.1, listina 1278, oktober 18; De
Franceschi, AMSI 36, 155; prim tudi »Muzej solinarstva,« 29; Mihelič, »O začetkih piranskega
solarstva,« 341; Bonin, »Samostan sv. Frančiška,« 141).
34 »Muzej solinarstva,« 43.
35 V drugi polovici 14. stoletja so v solinah severozahodnega predela Istre začeli s pospešeno tehno-
loško posodobitvijo in preurejanjem kristalizacijskih bazenov. Uvedli so tako imenovani paški sis-
tem, temelječ na gojitvi petole, ki omogoča pridelavo čiste, bele soli brez blatnih delcev. V solinah
na Pagu naj bi ta postopek uvedli že v 8. ali 9. stoletju. Paški zgodovinopisec Marko Lauro Ruić v
18. stoletju v svojih zapiskih omenja, da je zadarski škof Donat svetoval paškim solinarjem, kako
z ureditvijo glinene podlage posodobiti pridelavo čiste soli brez primesi, Peričić, »Proizvodnja i
prodaja paške soli u prošlosti,« 46; Čolak, »Proizvodnja paške soli,« 478.
185
Najzgodnejši podatek o gradnji solin v severozahodni Istri je v arhivskih
virih zapisan v notarski listini iz leta 1278,33 medtem ko je prvo domnevo o šte-
vilu solnih kavedinov mogoče postaviti v obdobje prihoda Pirana pod bene-
ško upravo (leta 1283), ko naj bi bilo na piranskem ozemlju okoli 1200 solnih
kavedinov.34 Iz začetka 14. stoletja je sicer ohranjenih nekaj podatkov o širje-
nju solnih fondov, a se ti pogosteje pojavljajo od 70-ih let 14. stoletja. Pri ob-
novi starih oz. gradnji novih kavedinov in pripadajočih servidorjev, morarjev,
korbolov in druge solinarske infrastrukture na komunski zemlji je običajno
navedena gradnja na paški način.35 Komuna je gradnjo novih solnih fondov
dovoljevala le domačinom in niti neposredna pomoč višjih beneških uradni-
kov ni pomagala, da bi lahko Benečani ali drugi »tujci« na njenem ozemlju
gradili soline, saj je komuna kot lastnica zemljišč sama odločala, komu, kdaj
in kaj bo prodala. Kadar ni šlo drugače, je z zavlačevanjem in s pritožbami
uspela ohraniti glavno besedo pri podeljevanju zemljišč za gradnjo solnih fon-
dov. Če je Beneška republika imela glavno besedo pri sprejemanju solnih po-
godb in zlasti pri določanju cen, je komuna zadržala vse pravice razlastitve ali
rušenja fondov, ki so bile v nasprotju z njenimi interesi.
V piranskih (sečoveljskih, fazanskih in strunjanskih) solinah se je šte-
vilo kavedinov povečevalo do začetka 16. stoletja. Delujočih so jih tedaj ime-
li od okoli 2300–2400 in to število so vzdrževali do začetka 18. stoletja. Ker
je v tem obdobju povpraševanje po soli naraslo, je Beneška republika zahteva-
la in denarno podprla obnovo opuščenih solnih fondov v Miljah, Kopru, Pi-
ranu in na Pagu, kasneje pa tudi izgradnjo novih. Čeprav bi morali komunski
uradniki natančno voditi »kataster« solin in ga stalno dopolnjevati z novi-
mi podatki o lastništvu solin in imeni solinarjev, ki so na njih delali, tega niso
počeli. Nadzor nad solnimi površinami je bil še težavnejši, saj je bilo od 10
do 20 % solnih fondov stalno nedelujočih. V arhivskih virih vzroki opustitve
niso navedeni, a je mogoče sklepati, da so do tega pripeljali pomanjkanje de-
lovne sile, epidemije kuge in drugih bolezni ter spori glede lastništva oz. de-
33 Tega leta so namreč »piranski konzuli dovolili duhovniku Baldu iz Manfredonije gradnjo dveh
solnih fondov v močvirnatem predelu Sv. Lovrenca« (SI PAK PI 9.1, listina 1278, oktober 18; De
Franceschi, AMSI 36, 155; prim tudi »Muzej solinarstva,« 29; Mihelič, »O začetkih piranskega
solarstva,« 341; Bonin, »Samostan sv. Frančiška,« 141).
34 »Muzej solinarstva,« 43.
35 V drugi polovici 14. stoletja so v solinah severozahodnega predela Istre začeli s pospešeno tehno-
loško posodobitvijo in preurejanjem kristalizacijskih bazenov. Uvedli so tako imenovani paški sis-
tem, temelječ na gojitvi petole, ki omogoča pridelavo čiste, bele soli brez blatnih delcev. V solinah
na Pagu naj bi ta postopek uvedli že v 8. ali 9. stoletju. Paški zgodovinopisec Marko Lauro Ruić v
18. stoletju v svojih zapiskih omenja, da je zadarski škof Donat svetoval paškim solinarjem, kako
z ureditvijo glinene podlage posodobiti pridelavo čiste soli brez primesi, Peričić, »Proizvodnja i
prodaja paške soli u prošlosti,« 46; Čolak, »Proizvodnja paške soli,« 478.
185
