Page 70 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 70
upor, nasilje in preživetje
plačane rabote in drugih zadev. Tolminci in Coronini so se pred graškimi
in dunajskimi instancami namreč pravdali tudi zaradi tlake, plačevanj kaz-
ni gospodu in novice. Vlada v Gradcu je obsodbo Tolmincev v sporu z gos-
podom utemeljila z razlogom, da je treba zlomiti njihovo trdovratnost in
nagnjenost k uporu, zato da ne bi žalili duhovnikov in cesarskih uslužben-
cev, da ne bi šli v formalno vstajo ter da se ne bi upirali plačevanju bremen
cesarju, duhovščini in opravljanju dolžnosti do gospoda.20 Tako se je razmi-
šljalo in pisalo deset let pred velikim tolminskim uporom. V sami vladarje-
vi odločitvi iz marca 1703 pa se je izrecno pisalo o »uporu in odporu, ki so
ga izvedli nemirni tolminski podložniki«, pri čemer se je pomenljivo upora-
bljal ravno izraz »odpor« (insorta Ribellione, e resistenza fatta dalli Tumul-
tuanti Sudditi di Tolmino).21
V enem svojih dokumentov iz tistih let so Tolminci vladarju zelo jasno
in barvito izrazili svoje razumevanje lastnega pravnega položaja in razloge za
svoj odpor do novih obremenitev in zahtev gospoda, kot sledi:
Tudi pred tem se nam ni nikoli mogel dokazati niti en sam kanček upora, tem-
več to izhaja le iz enega poročila našega gospoda grofa in njegovih, ki je plod sa-
me in čiste strasti in mržnje, saj naš gospod grof jasno ve, da mi pri Svetem Cesar-
skem Veličanstvu in Prestolu ne iščemo drugega kot našo Pravico z namenom,
da bomo lahko mi ubogi podložniki, v skladu z nam, zaradi našega dobrega od-
nosa do Avstrijske Hiše od Maksimilijana Rimskega Cesarja najsvetlejšega spo-
mina podeljenimi, in od vseh drugih naslednjih Rimskih Cesarjev najsvetlejše-
ga spomina, in tudi komaj tri leta nazaj od vas Cesarsko Veličanstvo milostljivo
potrjenimi Privilegiji, ohranjeni v našem starem znosnem jarmu, ne pa da smo
od vsakega možnega nam predpostavljenega gospostva in duhovne kakor tudi
posvetne oblasti iz leta v leto čim dlje tem huje, teže in grozneje, proti vsem za-
konom, proti vsaki človeški pameti in tudi proti ljubezni do boga kot tudi do
bližnjega obremenjeni, obteženi in ustrahovani. /…/ so nam bili omenjeni Privi-
legiji in Svoboščine milostljivo podeljeni, tako da je vendarle pravilno in pravič-
no pred Bogom v nebesih in pred ljudmi na Zemlji, da se nas pusti živeti in osta-
ti v že zdavnaj podeljenih dobrih običajih, vzdržnem jarmu in oprostitvah, ki so
20 Marušič, Veliki tolminski punt, 46–47; Panjek, Una grande sollevazione, 128–33. Ta spor je po vsej ver-
jetnosti isti, o katerem je pisal že Simon Rutar, ko je omenjal, da so Tolminci svoje predstavnike
pod vodstvom Simona Golje iz Kneže poslali na dunajski dvor. Nekateri odposlanci so dali »uk-
lenjene k javnim delom obsodit«, Simonu Golji, ki je zbežal, pa so zaplenili vse »precej veliko pre-
moženje«, Rutar, Zgodovina Tolminskega, 113. Da je šlo za isti primer, potrjuje prošnja, spisana po za-
ključku upora iz leta 1713, v kateri Tolminci omenjajo spor s svojim glavarjem, zaradi katerega »je
bila oproščena tolminska zemlja, razen enega«.
21 ASPG, Politica II, Sistemazione e legislazione, b. 16, fasc. 3 B 16, f. 189, poudarek avtorja.
70
plačane rabote in drugih zadev. Tolminci in Coronini so se pred graškimi
in dunajskimi instancami namreč pravdali tudi zaradi tlake, plačevanj kaz-
ni gospodu in novice. Vlada v Gradcu je obsodbo Tolmincev v sporu z gos-
podom utemeljila z razlogom, da je treba zlomiti njihovo trdovratnost in
nagnjenost k uporu, zato da ne bi žalili duhovnikov in cesarskih uslužben-
cev, da ne bi šli v formalno vstajo ter da se ne bi upirali plačevanju bremen
cesarju, duhovščini in opravljanju dolžnosti do gospoda.20 Tako se je razmi-
šljalo in pisalo deset let pred velikim tolminskim uporom. V sami vladarje-
vi odločitvi iz marca 1703 pa se je izrecno pisalo o »uporu in odporu, ki so
ga izvedli nemirni tolminski podložniki«, pri čemer se je pomenljivo upora-
bljal ravno izraz »odpor« (insorta Ribellione, e resistenza fatta dalli Tumul-
tuanti Sudditi di Tolmino).21
V enem svojih dokumentov iz tistih let so Tolminci vladarju zelo jasno
in barvito izrazili svoje razumevanje lastnega pravnega položaja in razloge za
svoj odpor do novih obremenitev in zahtev gospoda, kot sledi:
Tudi pred tem se nam ni nikoli mogel dokazati niti en sam kanček upora, tem-
več to izhaja le iz enega poročila našega gospoda grofa in njegovih, ki je plod sa-
me in čiste strasti in mržnje, saj naš gospod grof jasno ve, da mi pri Svetem Cesar-
skem Veličanstvu in Prestolu ne iščemo drugega kot našo Pravico z namenom,
da bomo lahko mi ubogi podložniki, v skladu z nam, zaradi našega dobrega od-
nosa do Avstrijske Hiše od Maksimilijana Rimskega Cesarja najsvetlejšega spo-
mina podeljenimi, in od vseh drugih naslednjih Rimskih Cesarjev najsvetlejše-
ga spomina, in tudi komaj tri leta nazaj od vas Cesarsko Veličanstvo milostljivo
potrjenimi Privilegiji, ohranjeni v našem starem znosnem jarmu, ne pa da smo
od vsakega možnega nam predpostavljenega gospostva in duhovne kakor tudi
posvetne oblasti iz leta v leto čim dlje tem huje, teže in grozneje, proti vsem za-
konom, proti vsaki človeški pameti in tudi proti ljubezni do boga kot tudi do
bližnjega obremenjeni, obteženi in ustrahovani. /…/ so nam bili omenjeni Privi-
legiji in Svoboščine milostljivo podeljeni, tako da je vendarle pravilno in pravič-
no pred Bogom v nebesih in pred ljudmi na Zemlji, da se nas pusti živeti in osta-
ti v že zdavnaj podeljenih dobrih običajih, vzdržnem jarmu in oprostitvah, ki so
20 Marušič, Veliki tolminski punt, 46–47; Panjek, Una grande sollevazione, 128–33. Ta spor je po vsej ver-
jetnosti isti, o katerem je pisal že Simon Rutar, ko je omenjal, da so Tolminci svoje predstavnike
pod vodstvom Simona Golje iz Kneže poslali na dunajski dvor. Nekateri odposlanci so dali »uk-
lenjene k javnim delom obsodit«, Simonu Golji, ki je zbežal, pa so zaplenili vse »precej veliko pre-
moženje«, Rutar, Zgodovina Tolminskega, 113. Da je šlo za isti primer, potrjuje prošnja, spisana po za-
ključku upora iz leta 1713, v kateri Tolminci omenjajo spor s svojim glavarjem, zaradi katerega »je
bila oproščena tolminska zemlja, razen enega«.
21 ASPG, Politica II, Sistemazione e legislazione, b. 16, fasc. 3 B 16, f. 189, poudarek avtorja.
70
