Page 148 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 148
industrializacija in prostor
Avstro-Ogrske monarhije. Tako so bila podjetja, ki so nastala pred prvo sve-
tovno vojno, formirana v obdobju 1890–1914 (Stabilimento Industriale Sal-
vetti & C. v Piranu, Fabbrica Monfalconese d’olii, unto da carro e prodotti
chimici »Kollar & Breitner« in Adria v Tržiču, S. A. per l’Industria del ghia-
ccio iz Barkovlj, predhodnica IGEE v Gorici in Ampelee v Rovinju).
Le dve, Adrio in Ampeleo, lahko na osnovi družbenega kapitala in šte-
vila zaposlenih delavcev klasificiramo kot veliki podjetji. Ostala so bila sre-
dnje velika podjetja. To nam potrjuje tudi izvor družbenega kapitala. Edino
pri Adrii in Ampelei je imel bančni kapital izrazitejšo vlogo. Adrio je podpiral
Creditanstalt, eden od glavnih investitorjev v kemično industrijo v Cislajta-
niji. Pri tem moramo imeti v mislih, da se je podjetje ukvarjalo s proizvodnjo
sode, ki je bila v desetletjih pred prvo svetovno v Avstro-Ogrski še posebej v
porastu.99 V Ampeleo pa je vlagala Anglo-avstrijska banka, ki se je v Trstu spe-
cializirala za investicije v kemično (leta 1894 je pomagala postaviti tudi obrat
za čiščenje riža) in petrokemično industrijo. Podjetje je bilo namreč ustanov-
ljeno 17. 11. 1906 pod imenom »Ampelea Società anonima di Distillazione
e d’Industrie chimiche« ali »Ampelea Destillations-und chemische Indu-
strien Aktiengesellschaft« na osnovi koncesije, podeljene podružnici Anglo-
-avstrijske banke v Trstu, Carlu Apolloniju iz Umaga in Giorgiju Vianelli-
ju iz Rovinja. Sedež podjetja je bil v Rovinju, ustanovitveni kapital je znašal
1.500.000 kron (DAPA, Okružni sud u Puli, šk. 586, Rg B 5, 17. 11. 1906). Leta
1912 so zaradi novih investicij dvignili delniški kapital na 4.000.000 kron.
Ob tej dokapitalizaciji je Anglo-avstrijska banka iz Trsta postala lastnik dob-
re tretjine delnic, medtem ko sta s parimi procenti v podjetju sodelovali tudi
podružnica Union banke in Jadranske banke iz Trsta. Večje deleže so še nap-
rej ohranjali posamezni stari delničarji (podjetje Vito Morpurgo, Vianelli Sil-
vestro, Pietro Manzutto, Gustavo Schütz) (DAPA, Okružni sud u Puli, šk.
586, Rg B 5, 20. 12. 1913). V obeh primerih gre torej za kombinacijo bančnega
kapitala in podjetniškega znanja – pri Adrii so to Creditanstalt in podjetniki
iz Avstrije, pri Ampelei pa Anglo-avstrijska banka in podjetniki iz Trsta, Istre
ter tudi Splita. Nekateri med njimi, kot so Gustavo Schütz, Lionello Stock in
Vittorio Venezian, so bili uveljavljeni člani tržaške ekonomske elite. Njihove
zveze z bančnim kapitalom iz »stare« Italije (banki Banca Italiana di Sconto
in Banca Commerciale Italiana) so omogočile podjetju »mehko« tranzicijo
ob koncu vojne in ohranitev vrednosti kapitala.
Tako Adria kot Ampelea asta namreč po vojni šli skozi proces »podr-
žavljenja«, ko je italijanski bančni kapital zamenjal avstrijskega in ko so v
99 Glej podpoglavje 2.2.
148
Avstro-Ogrske monarhije. Tako so bila podjetja, ki so nastala pred prvo sve-
tovno vojno, formirana v obdobju 1890–1914 (Stabilimento Industriale Sal-
vetti & C. v Piranu, Fabbrica Monfalconese d’olii, unto da carro e prodotti
chimici »Kollar & Breitner« in Adria v Tržiču, S. A. per l’Industria del ghia-
ccio iz Barkovlj, predhodnica IGEE v Gorici in Ampelee v Rovinju).
Le dve, Adrio in Ampeleo, lahko na osnovi družbenega kapitala in šte-
vila zaposlenih delavcev klasificiramo kot veliki podjetji. Ostala so bila sre-
dnje velika podjetja. To nam potrjuje tudi izvor družbenega kapitala. Edino
pri Adrii in Ampelei je imel bančni kapital izrazitejšo vlogo. Adrio je podpiral
Creditanstalt, eden od glavnih investitorjev v kemično industrijo v Cislajta-
niji. Pri tem moramo imeti v mislih, da se je podjetje ukvarjalo s proizvodnjo
sode, ki je bila v desetletjih pred prvo svetovno v Avstro-Ogrski še posebej v
porastu.99 V Ampeleo pa je vlagala Anglo-avstrijska banka, ki se je v Trstu spe-
cializirala za investicije v kemično (leta 1894 je pomagala postaviti tudi obrat
za čiščenje riža) in petrokemično industrijo. Podjetje je bilo namreč ustanov-
ljeno 17. 11. 1906 pod imenom »Ampelea Società anonima di Distillazione
e d’Industrie chimiche« ali »Ampelea Destillations-und chemische Indu-
strien Aktiengesellschaft« na osnovi koncesije, podeljene podružnici Anglo-
-avstrijske banke v Trstu, Carlu Apolloniju iz Umaga in Giorgiju Vianelli-
ju iz Rovinja. Sedež podjetja je bil v Rovinju, ustanovitveni kapital je znašal
1.500.000 kron (DAPA, Okružni sud u Puli, šk. 586, Rg B 5, 17. 11. 1906). Leta
1912 so zaradi novih investicij dvignili delniški kapital na 4.000.000 kron.
Ob tej dokapitalizaciji je Anglo-avstrijska banka iz Trsta postala lastnik dob-
re tretjine delnic, medtem ko sta s parimi procenti v podjetju sodelovali tudi
podružnica Union banke in Jadranske banke iz Trsta. Večje deleže so še nap-
rej ohranjali posamezni stari delničarji (podjetje Vito Morpurgo, Vianelli Sil-
vestro, Pietro Manzutto, Gustavo Schütz) (DAPA, Okružni sud u Puli, šk.
586, Rg B 5, 20. 12. 1913). V obeh primerih gre torej za kombinacijo bančnega
kapitala in podjetniškega znanja – pri Adrii so to Creditanstalt in podjetniki
iz Avstrije, pri Ampelei pa Anglo-avstrijska banka in podjetniki iz Trsta, Istre
ter tudi Splita. Nekateri med njimi, kot so Gustavo Schütz, Lionello Stock in
Vittorio Venezian, so bili uveljavljeni člani tržaške ekonomske elite. Njihove
zveze z bančnim kapitalom iz »stare« Italije (banki Banca Italiana di Sconto
in Banca Commerciale Italiana) so omogočile podjetju »mehko« tranzicijo
ob koncu vojne in ohranitev vrednosti kapitala.
Tako Adria kot Ampelea asta namreč po vojni šli skozi proces »podr-
žavljenja«, ko je italijanski bančni kapital zamenjal avstrijskega in ko so v
99 Glej podpoglavje 2.2.
148
