Page 153 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 153
industrijske panoge in podjetja
delovala tuje nafte, toda res je, da se je, tako kot celotna avstro-ogrska petroke-
mična industrija, soočala z zelo močno tujo konkurenco na domačem trgu.104
Dejavnik transporta je ostal enako pomemben tudi v medvojnem obdobju. V
tem času je rafinerija uvažala surovino po morju, a ni več predelovala galicijske
nafte, temveč ameriško, saj je leta 1924 postala del skupine ameriškega podje-
tja »Standard Oil Company« v Italiji (Consiglio Provinciale dell’Economia
di Trieste, 1930, 67). Prav tako ni več prodajala na avstrijskem trgu, saj se je,
kot del italijansko-ameriškega naftnega koncerna, preusmerila na italijansko
tržišče (to dokazuje tudi mreža poslovalnic po Italiji).105
Prva svetovna vojna je torej pomenila določeno spremembo trenda v lo-
kacijskem dejavniku transporta in trga, a tudi kapitala. Podjetje je sicer nasta-
lo s sodelovanjem glavnih tržaških podjetniško-trgovskih družin, ki so skupaj
ustanovile že podjetje Cotonificio Triestino S. A., in Anglo-avstrijske ban-
ke, znane po svojih vlaganjih v kemično industrijo (Archivio C. d. C. TS, N.
6920, 28. 12. 1891). Tako kot pri drugih dveh večjih podjetjih v kemični in-
dustriji (Ampelea in Adria) pride tudi v Raffinerii do »podržavljenja« po
prvi svetovni vojni. Njena nadaljnja pot je podobna Adriini, saj obe postaneta
del tujih družb, uveljavljenih v Italiji. Pri tem so tržaške podjetnike in pred-
stavnike Anglo-avstrijske banke v upravnem odboru zamenjali upravniki iz
»stare« Italije oz. od partnerskega podjetja iz Genove in od drugod. Novi
upravniki iz Genove so bili po vsej verjetnosti predstavniki podjetja »Socie-
tà Italo Americana per Petrolio«, ustanovljenega v Benetkah leta 1891 na po-
budo Benedetta Walterja in delujočega v okviru Rockfellerjevega »Standard
Oil Company«. To je bil prvi korak v procesu vertikalne integracije v skupi-
no »Standard Oil Company« v Italiji.
104 Pred prvo svetovno vojno je surovina (nafta) prihajala v Trst ali iz naftnih polj v Galiciji ali iz tujine
(Romunija, Rusija, ZDA), po železnici ali po morju (Camera di Commercio e industria Trieste,
1924, 208). Leta 1910 je bilo od prispelih 39 tisoč ton surove ali delno predelane nafte samo 13 ti-
soč ton iz tujine (ZDA in Rusije). Rafinerija je predelala 27 tisoč ton, torej celotno pošiljko iz Ga-
licije (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1911, 269, 271). Toda leta 1913 je od 77 tisoč
ton prispele nafte v Trst 49 tisoč ton (64 %) prispelo po morju (iz Romunije, ZDA in Rusije), 28 ti-
soč ton (36 %) pa po železnici (iz Avstrije oz. Galicije) (Pertot, 1954, 74; Camera di Commercio e
d’industria di Trieste, 1914, 352). V izvoz je šlo 31 tisoč ton, od tega v Monarhijo 24 tisoč ton. Rafi-
nerija je torej predelovala izključno domačo nafto in jo izvažala nazaj v Monarhijo, saj se ni mogla
kosati s cenami na mednarodnem trgu (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1914, 352).
Omenjene vrednosti uvoza in izvoza skozi tržaško pristanišče namreč potrjujejo, kako močne so
bile tuje petrokemične družbe na avstro-ogrskem trgu pred vojno in kako je rafinerija bila in osta-
la fokusirana na domačo nafto in trg.
105 Tržaška rafinerija je imela ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih po Italiji več poslovalnic (Ale-
ssandria, Ancona, Bari, Bologna, Livorno, Napoli, Treviso, Torino, Verona) in dve skladišči (v Fi-
rencah in Milanu). Kljub splošni gospodarski krizi je podjetju uspelo ohraniti in razvijati svojo
proizvodnjo (Archivio C. d. C. TS, N. 6920, 1. 4. 1933).
153
delovala tuje nafte, toda res je, da se je, tako kot celotna avstro-ogrska petroke-
mična industrija, soočala z zelo močno tujo konkurenco na domačem trgu.104
Dejavnik transporta je ostal enako pomemben tudi v medvojnem obdobju. V
tem času je rafinerija uvažala surovino po morju, a ni več predelovala galicijske
nafte, temveč ameriško, saj je leta 1924 postala del skupine ameriškega podje-
tja »Standard Oil Company« v Italiji (Consiglio Provinciale dell’Economia
di Trieste, 1930, 67). Prav tako ni več prodajala na avstrijskem trgu, saj se je,
kot del italijansko-ameriškega naftnega koncerna, preusmerila na italijansko
tržišče (to dokazuje tudi mreža poslovalnic po Italiji).105
Prva svetovna vojna je torej pomenila določeno spremembo trenda v lo-
kacijskem dejavniku transporta in trga, a tudi kapitala. Podjetje je sicer nasta-
lo s sodelovanjem glavnih tržaških podjetniško-trgovskih družin, ki so skupaj
ustanovile že podjetje Cotonificio Triestino S. A., in Anglo-avstrijske ban-
ke, znane po svojih vlaganjih v kemično industrijo (Archivio C. d. C. TS, N.
6920, 28. 12. 1891). Tako kot pri drugih dveh večjih podjetjih v kemični in-
dustriji (Ampelea in Adria) pride tudi v Raffinerii do »podržavljenja« po
prvi svetovni vojni. Njena nadaljnja pot je podobna Adriini, saj obe postaneta
del tujih družb, uveljavljenih v Italiji. Pri tem so tržaške podjetnike in pred-
stavnike Anglo-avstrijske banke v upravnem odboru zamenjali upravniki iz
»stare« Italije oz. od partnerskega podjetja iz Genove in od drugod. Novi
upravniki iz Genove so bili po vsej verjetnosti predstavniki podjetja »Socie-
tà Italo Americana per Petrolio«, ustanovljenega v Benetkah leta 1891 na po-
budo Benedetta Walterja in delujočega v okviru Rockfellerjevega »Standard
Oil Company«. To je bil prvi korak v procesu vertikalne integracije v skupi-
no »Standard Oil Company« v Italiji.
104 Pred prvo svetovno vojno je surovina (nafta) prihajala v Trst ali iz naftnih polj v Galiciji ali iz tujine
(Romunija, Rusija, ZDA), po železnici ali po morju (Camera di Commercio e industria Trieste,
1924, 208). Leta 1910 je bilo od prispelih 39 tisoč ton surove ali delno predelane nafte samo 13 ti-
soč ton iz tujine (ZDA in Rusije). Rafinerija je predelala 27 tisoč ton, torej celotno pošiljko iz Ga-
licije (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1911, 269, 271). Toda leta 1913 je od 77 tisoč
ton prispele nafte v Trst 49 tisoč ton (64 %) prispelo po morju (iz Romunije, ZDA in Rusije), 28 ti-
soč ton (36 %) pa po železnici (iz Avstrije oz. Galicije) (Pertot, 1954, 74; Camera di Commercio e
d’industria di Trieste, 1914, 352). V izvoz je šlo 31 tisoč ton, od tega v Monarhijo 24 tisoč ton. Rafi-
nerija je torej predelovala izključno domačo nafto in jo izvažala nazaj v Monarhijo, saj se ni mogla
kosati s cenami na mednarodnem trgu (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1914, 352).
Omenjene vrednosti uvoza in izvoza skozi tržaško pristanišče namreč potrjujejo, kako močne so
bile tuje petrokemične družbe na avstro-ogrskem trgu pred vojno in kako je rafinerija bila in osta-
la fokusirana na domačo nafto in trg.
105 Tržaška rafinerija je imela ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih po Italiji več poslovalnic (Ale-
ssandria, Ancona, Bari, Bologna, Livorno, Napoli, Treviso, Torino, Verona) in dve skladišči (v Fi-
rencah in Milanu). Kljub splošni gospodarski krizi je podjetju uspelo ohraniti in razvijati svojo
proizvodnjo (Archivio C. d. C. TS, N. 6920, 1. 4. 1933).
153
