Page 149 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 149
industrijske panoge in podjetja
vodstvo obeh podjetij prišli podjetniki iz »stare« Italije. Podjetje Ampelea
je leta 1920 sprejelo nov statut, s katerim so spremenili svoj delniški kapital iz
kron v lire v razmerju ena proti ena. Zdaj sta največja delničarja postala Ban-
ca Italiana di Sconto (20 % delnic) in Società Italiana di Credito Commerci-
ale (ustanovljena s strani Banca Commerciale Italiana) (16 % delnic), ki sta si
efektivno razdelila delež Anglo-avstrijske banke. Med novimi delničarji naj-
demo tudi banko Banca Commerciale Triestina (5 % delnic) (DAPA, Ok-
ružni sud u Puli, šk. 586, Rg B 5, 9. 12. 1920). Upravni odbor pa so po novem
sestavljali inženir Costantino Doria, Bernardo Kreilsheim, Luigi Marchesi,
Vittorio Morpurgo, Gustavo Schütz, Lionello Stock, Vittorio Venezian in Gi-
orgio Vianelli. Leta 1924 so člani upravnega odbora postali še Guido Segre,
Rafaelle Schütz in Carlo Verozzi, direktor banke Banca italo-britannica iz
Torina.
Za Adrio pa velja, da so leta 1919 njeni delničarji sklenili premestiti se-
dež podjetja z Dunaja v Tržič in spremeniti ime iz »Adriawerke« v »Adria«.
Na zasedanju generalne skupščine 8. 2. 1920 so potem konvertirali delniški
kapital iz kron (4.000.000 kron) v lire (4.000.000 lir) v zelo ugodnem raz-
merju ena proti ena. Pri tem so izvedli še dokapitalizacijo in dvignili kapi-
tal na 30.000.000 lir. Razliko (26.000.000 lir) je v obliki dveh posojil pri-
spevala Banca Italiana di Sconto, ki je s tem prevzela nadzor nad podjetjem
(Fragiacomo, 1997, 120). Vodstvo podjetja so v tem času (1918–1920) sestavlja-
li predstavniki banke Banca Italiana di Sconto (predsednik upravnega odbo-
ra »Adria« je bil upravitelj banke, Angelo Pogliani) in stari upravniki (pod-
predsednik upravnega odbora »Adria« je bil Arpad Spitz). Zaposlenih so
imeli okoli 600 delavcev (Fragiacomo, 1997, 124). Kritična točka je bilo leto
1922, ko je propadla Banca Italiana di Sconto. Tedaj je podjetje prevzela Banca
d’Italia in Consorzio sovvenzioni su valori industriali, ki je pokrila investicijo
banke Banca Italiana di Sconto. Zahvaljujoč državnemu prevzemu je podjetje
dobilo državno odškodnino za vojno škodo v obliki posojila 36 milijonov lir.
To mu je omogočilo, da je do leta 1924/1925 dokončalo obnovo in do leta 1927
vzpostavilo polno proizvodnjo, pri čemer so imeli tedaj zaposlenih 500 delav-
cev (Fragiacomo, 1997, 126; Banca Commerciale Triestina, 1925, 165).
To prepletanje bančnega in podjetniškega kapitala ter znanja, tako pred
vojno kot po vojni, kaže na prisotnost Jacobs-ekonomij, ki jim je dejavnost
Ampelee sledila tudi v dvajsetih letih. Zaradi počasne obnove svoje proizvo-
dnje kemičnih izdelkov po vojni se je namreč preusmerila v dobavo pitne vode
za mesto Rovinj, z združitvijo s Conservifici dell’antica Società Generale
Francese di Conserve Alimentari pa v proizvodnjo konzerviranih živil. Pro-
149
vodstvo obeh podjetij prišli podjetniki iz »stare« Italije. Podjetje Ampelea
je leta 1920 sprejelo nov statut, s katerim so spremenili svoj delniški kapital iz
kron v lire v razmerju ena proti ena. Zdaj sta največja delničarja postala Ban-
ca Italiana di Sconto (20 % delnic) in Società Italiana di Credito Commerci-
ale (ustanovljena s strani Banca Commerciale Italiana) (16 % delnic), ki sta si
efektivno razdelila delež Anglo-avstrijske banke. Med novimi delničarji naj-
demo tudi banko Banca Commerciale Triestina (5 % delnic) (DAPA, Ok-
ružni sud u Puli, šk. 586, Rg B 5, 9. 12. 1920). Upravni odbor pa so po novem
sestavljali inženir Costantino Doria, Bernardo Kreilsheim, Luigi Marchesi,
Vittorio Morpurgo, Gustavo Schütz, Lionello Stock, Vittorio Venezian in Gi-
orgio Vianelli. Leta 1924 so člani upravnega odbora postali še Guido Segre,
Rafaelle Schütz in Carlo Verozzi, direktor banke Banca italo-britannica iz
Torina.
Za Adrio pa velja, da so leta 1919 njeni delničarji sklenili premestiti se-
dež podjetja z Dunaja v Tržič in spremeniti ime iz »Adriawerke« v »Adria«.
Na zasedanju generalne skupščine 8. 2. 1920 so potem konvertirali delniški
kapital iz kron (4.000.000 kron) v lire (4.000.000 lir) v zelo ugodnem raz-
merju ena proti ena. Pri tem so izvedli še dokapitalizacijo in dvignili kapi-
tal na 30.000.000 lir. Razliko (26.000.000 lir) je v obliki dveh posojil pri-
spevala Banca Italiana di Sconto, ki je s tem prevzela nadzor nad podjetjem
(Fragiacomo, 1997, 120). Vodstvo podjetja so v tem času (1918–1920) sestavlja-
li predstavniki banke Banca Italiana di Sconto (predsednik upravnega odbo-
ra »Adria« je bil upravitelj banke, Angelo Pogliani) in stari upravniki (pod-
predsednik upravnega odbora »Adria« je bil Arpad Spitz). Zaposlenih so
imeli okoli 600 delavcev (Fragiacomo, 1997, 124). Kritična točka je bilo leto
1922, ko je propadla Banca Italiana di Sconto. Tedaj je podjetje prevzela Banca
d’Italia in Consorzio sovvenzioni su valori industriali, ki je pokrila investicijo
banke Banca Italiana di Sconto. Zahvaljujoč državnemu prevzemu je podjetje
dobilo državno odškodnino za vojno škodo v obliki posojila 36 milijonov lir.
To mu je omogočilo, da je do leta 1924/1925 dokončalo obnovo in do leta 1927
vzpostavilo polno proizvodnjo, pri čemer so imeli tedaj zaposlenih 500 delav-
cev (Fragiacomo, 1997, 126; Banca Commerciale Triestina, 1925, 165).
To prepletanje bančnega in podjetniškega kapitala ter znanja, tako pred
vojno kot po vojni, kaže na prisotnost Jacobs-ekonomij, ki jim je dejavnost
Ampelee sledila tudi v dvajsetih letih. Zaradi počasne obnove svoje proizvo-
dnje kemičnih izdelkov po vojni se je namreč preusmerila v dobavo pitne vode
za mesto Rovinj, z združitvijo s Conservifici dell’antica Società Generale
Francese di Conserve Alimentari pa v proizvodnjo konzerviranih živil. Pro-
149
