Page 150 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 150
industrializacija in prostor
ces združevanja se je začel leta 1930, ko je podjetje premestilo sedež iz Rovinja
v Trst, zaključil pa leta 1934 z oblikovanjem enotnega podjetja Ampelea-Con-
servifici S. A. (ASBI, Vigilanza ..., Corda n. 8682, fasc. 9). Združitev so vodili
Guido Segre kot predsednik UO in Lionello Stock kot član UO Ampelea ter
Carlo Martinolli(ch) in Luigi Marchesi kot člana UO Société Générale Fran-
caise de Conserves Alimentaires S. A. Kapital združenega podjetja je znašal
4.000.000 lir, saj je Ampelea že imela v lasti vse delnice hčerinskega podjetja.
Pri pregledu nepremičnin lahko vidimo, da je novo podjetje razpolagalo s to-
varnami za predelavo rib v Gradežu, Izoli, Cresu, na Lastovem in posestvi pri
Puli in Premanturi, v skupni vrednosti 510.000 lir (Archivio C. d. C. TS, N.
9107, 31. 12. 1934). Po združitvi se je v drugi polovici tridesetih let za podjetje
začelo obdobje dobrega razvoja, pri čemer se je popolnoma preusmerilo v kon-
zerviranje rib. S svojimi produkti je uspešno nastopalo tako na domačem kot
tujem trgu (Archivio C. d. C. TS, N. 9107, 30. 5. 1938). Dejavnost predelave
rib in konzerviranja, ki je bila sprva sekundarna, je tako pozneje postala pri-
marna dejavnost podjetja in je vodila v nadaljnjo specializacijo proizvodnje –
tu že govorimo o prisotnosti MAR-ekonomij.
Nasprotno pa so za Adrio v medvojnem obdobju značilnejše MAR-eko-
nomije, saj gre ob nakupu podjetja s strani Solvaya za koncentracijo industri-
je predelave sode v enem, monopolnem, podjetju. S koncem obnove in zago-
nom produkcije leta 1927 se je namreč Istituto di Liquidazioni, ki je nasledil
lastništvo nad podjetjem od banke Consorzio sovvenzioni su valori industri-
ali, odločil, da izpelje prodajo Adrie. Ob sodelovanju tedanjega finančnega
ministra, Giussepeja Volpija (Conte di Misurata), je najboljšo ponudbo prip-
ravila belgijska multinacionalka Solvay, ki je že od leta 1913 dalje imela obrat
za produkcijo sode v kraju Rosignano v Toskani (Zamagni, 1993, 357). De-
jansko je bila prodaja Adrie Solvayu rezultat dobrih odnosov vodstva Solvaya
s fašističnim vrhom. Solvay je imel s svojo tovarno v Toskani namreč monopol
nad proizvodnjo sode v Italiji, ki ga je želel ohraniti. Zato mu je bilo v intere-
su, da vzdržuje dobre odnose z ustvarjalci fašistične gospodarske politike, še
posebej v drugi polovici tridesetih let, ko je izvajanje politike ekonomske av-
tarkije pripomoglo k utrjevanju njegove pozicije (Fragiacomo, 1997, 128). So-
časno pa mu je monopolni položaj omogočal, da je lahko zahtevano kupni-
no plačal brez strahu pred morebitno konkurenco (ACS, PCM, 1928–1930,
šk. 1090, fasc. 2005, 29. 3. 1928). Tako je Solvay (17. 6. 1928) kupil Adrio za 64
milijonov lir – 36 milijonov je znašalo državno posojilo za vojno škodo, ki ga
je Solvay prevzel nase, preostalih 28 milijonov pa je plačal do konca leta 1929
(Fragiacomo, 1997, 127). V prvi polovici tridesetih let je potekala reorganiza-
150
ces združevanja se je začel leta 1930, ko je podjetje premestilo sedež iz Rovinja
v Trst, zaključil pa leta 1934 z oblikovanjem enotnega podjetja Ampelea-Con-
servifici S. A. (ASBI, Vigilanza ..., Corda n. 8682, fasc. 9). Združitev so vodili
Guido Segre kot predsednik UO in Lionello Stock kot član UO Ampelea ter
Carlo Martinolli(ch) in Luigi Marchesi kot člana UO Société Générale Fran-
caise de Conserves Alimentaires S. A. Kapital združenega podjetja je znašal
4.000.000 lir, saj je Ampelea že imela v lasti vse delnice hčerinskega podjetja.
Pri pregledu nepremičnin lahko vidimo, da je novo podjetje razpolagalo s to-
varnami za predelavo rib v Gradežu, Izoli, Cresu, na Lastovem in posestvi pri
Puli in Premanturi, v skupni vrednosti 510.000 lir (Archivio C. d. C. TS, N.
9107, 31. 12. 1934). Po združitvi se je v drugi polovici tridesetih let za podjetje
začelo obdobje dobrega razvoja, pri čemer se je popolnoma preusmerilo v kon-
zerviranje rib. S svojimi produkti je uspešno nastopalo tako na domačem kot
tujem trgu (Archivio C. d. C. TS, N. 9107, 30. 5. 1938). Dejavnost predelave
rib in konzerviranja, ki je bila sprva sekundarna, je tako pozneje postala pri-
marna dejavnost podjetja in je vodila v nadaljnjo specializacijo proizvodnje –
tu že govorimo o prisotnosti MAR-ekonomij.
Nasprotno pa so za Adrio v medvojnem obdobju značilnejše MAR-eko-
nomije, saj gre ob nakupu podjetja s strani Solvaya za koncentracijo industri-
je predelave sode v enem, monopolnem, podjetju. S koncem obnove in zago-
nom produkcije leta 1927 se je namreč Istituto di Liquidazioni, ki je nasledil
lastništvo nad podjetjem od banke Consorzio sovvenzioni su valori industri-
ali, odločil, da izpelje prodajo Adrie. Ob sodelovanju tedanjega finančnega
ministra, Giussepeja Volpija (Conte di Misurata), je najboljšo ponudbo prip-
ravila belgijska multinacionalka Solvay, ki je že od leta 1913 dalje imela obrat
za produkcijo sode v kraju Rosignano v Toskani (Zamagni, 1993, 357). De-
jansko je bila prodaja Adrie Solvayu rezultat dobrih odnosov vodstva Solvaya
s fašističnim vrhom. Solvay je imel s svojo tovarno v Toskani namreč monopol
nad proizvodnjo sode v Italiji, ki ga je želel ohraniti. Zato mu je bilo v intere-
su, da vzdržuje dobre odnose z ustvarjalci fašistične gospodarske politike, še
posebej v drugi polovici tridesetih let, ko je izvajanje politike ekonomske av-
tarkije pripomoglo k utrjevanju njegove pozicije (Fragiacomo, 1997, 128). So-
časno pa mu je monopolni položaj omogočal, da je lahko zahtevano kupni-
no plačal brez strahu pred morebitno konkurenco (ACS, PCM, 1928–1930,
šk. 1090, fasc. 2005, 29. 3. 1928). Tako je Solvay (17. 6. 1928) kupil Adrio za 64
milijonov lir – 36 milijonov je znašalo državno posojilo za vojno škodo, ki ga
je Solvay prevzel nase, preostalih 28 milijonov pa je plačal do konca leta 1929
(Fragiacomo, 1997, 127). V prvi polovici tridesetih let je potekala reorganiza-
150
