Page 152 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 152
industrializacija in prostor
jetje.102 Ta koncentracija podjetij v isti panogi pa je povezana tudi z ustvarja-
njem lokalnih monopolov s pomočjo konzorcijev. Oba procesa, koncentracija
in kartelizacija, sta značilni za italijansko industrijo in državno ekonomsko
politiko v tridesetih letih. Pri tem je zanimivo, kako sta v proizvodnji ledu in
hladilnih celic podjetniško znanje in kapital iz Videmske province dominira-
la nad tržaškim. Tudi podjetje Società Anonima Rovina S. A. R., ki je bilo us-
tanovljeno v Renčah in imelo prodajalni ledu v Gorici in Krminu, sta vodila
podjetnika iz Videmske province.103 To bi prej kot količini kapitala (vsa podje-
tja iz te branže so bila, kljub temu da je šlo za delniške družbe, nizko kapital-
sko intenzivna) lahko pripisali podjetniškemu znanju in sposobnosti.
Pri nastanku obratov petrokemične industrije je imel odločilno vlogo
lokacijski dejavnik transporta. Prva rafinerija nafte, podjetje Raffineria Tri-
estina di Olii Minerali S. A., je bila postavljena v Trstu zato, ker je preko tr-
žaškega pristanišča potekal promet z nafto. Prvotni namen obrata je bil pre-
delovati »domačo«, galicijsko nafto za izvoz. Toda v tržaškem pristanišču je
v začetku 20. stoletja vedno bolj naraščal uvoz nafte iz tujine. Kljub temu je
rafinerija ostala usmerjena na predelavo galicijske nafte, ki je prihajala po že-
leznici, in na izvoz predelane nafte ter proizvodov nazaj na avstro-ogrski trg.
Nasprotno od tega, kar trdita Matis in Bachinger (1973, 172), rafinerija ni pre-
102 V začetku leta 1931 se podjetje Frigoriferi Triestini združi s S. A. per l’industria del ghiaccio iz
Barkovelj. Z združitvijo in dvigom kapitala na 900.000 lir je novo, združeno podjetje pričakova-
lo nove priložnosti za pozitivno poslovanje. V teh letih se je namreč vedno bolj krepila konkuren-
ca majhnih hladilnic, ki jim je podjetje želelo konkurirati z združevanjem, pri čemer mu je šla na
roko državna ekonomska politika, ki je stimulirala združevanja. Ob nujni posodobitvi obrata bi
namreč lahko podjetje iz Barkovelj dobavljalo led za Frigoriferi, ki pa je bilo s svojimi izdelki in
storitvami dobro uveljavljeno v lokalnem okolju. Ob združitvi je predsednik UO postal Ettore
Driussi (rojen in stanujoč v Vidmu), tudi predsednik UO »Società Anonima Industria del Fred-
do« (Archivio C. d. C. TS, N. 6923, 7. 3. 1931; Archivio C. d. C. TS, N. 7645, 7. 3. 1931).
Po združitvi s podjetjem iz Barkovelj sta se tako Frigoriferi Triestini S. A. kot IGEA ukvarjala s
proizvodnjo ledu in prodajo tržaškim klientom. Obe podjetji skupaj sta leta 1934 pokrivali sko-
rajda celotno lokalno porabo, s 3/4-deležem v tržaškem konzorciju za prodajo ledu. V letih 1934–
1935 pa so se kljub dobri proizvodnji dohodki zmanjšali, in sicer zaradi konkurence tovarne ledu
iz Červinjana (vodijo jo bratje Scogna), ki je močno znižala cene ledu v Trstu. Ker so nizke cene
prizadele obe podjetji, se je skupina odločila racionalizirati svojo produkcijo. Z 31. 12. 1936 je bila
Società per l’esercizio della Fabbrica »I. G. E. A.« likvidirana; njeno opremo, zaloge in kredite so
dobili Frigoriferi (Archivio IRI, Pratiche degli uffici (Numerazione Nera), Affari ..., Organi ...,
Giunta ..., Riunione del 30 luglio 1937. N. 2), ki so prav tako prevzeli celotno distribucijo ledu v Tr-
stu (Archivio C. d. C. TS, N. 7645, 29. 6. 1936, 1. 1 .1937).
103 Delničarji so bili tudi ustanovitelji podjetja: Edoardo Scogna (rojen v kraju Lanciano pri Pesca-
ri in stanujoč v Gorici), upravitelj podjetja; njegov brat Costantino (prav tako rojen v Lancianu, a
stanujoč v Trstu); geometer Felice Rovina (rojen v Reggiu Emilii, stanujoč v Spilimbergu), pred-
sednik upravnega odbora in njegov brat Lodovico (prav tako rojen v Reggiu Emilii in stanujoč v
Spilimbergu) (Archivio C. d. C. G., N. 11106, 4. 12. 1934).
152
jetje.102 Ta koncentracija podjetij v isti panogi pa je povezana tudi z ustvarja-
njem lokalnih monopolov s pomočjo konzorcijev. Oba procesa, koncentracija
in kartelizacija, sta značilni za italijansko industrijo in državno ekonomsko
politiko v tridesetih letih. Pri tem je zanimivo, kako sta v proizvodnji ledu in
hladilnih celic podjetniško znanje in kapital iz Videmske province dominira-
la nad tržaškim. Tudi podjetje Società Anonima Rovina S. A. R., ki je bilo us-
tanovljeno v Renčah in imelo prodajalni ledu v Gorici in Krminu, sta vodila
podjetnika iz Videmske province.103 To bi prej kot količini kapitala (vsa podje-
tja iz te branže so bila, kljub temu da je šlo za delniške družbe, nizko kapital-
sko intenzivna) lahko pripisali podjetniškemu znanju in sposobnosti.
Pri nastanku obratov petrokemične industrije je imel odločilno vlogo
lokacijski dejavnik transporta. Prva rafinerija nafte, podjetje Raffineria Tri-
estina di Olii Minerali S. A., je bila postavljena v Trstu zato, ker je preko tr-
žaškega pristanišča potekal promet z nafto. Prvotni namen obrata je bil pre-
delovati »domačo«, galicijsko nafto za izvoz. Toda v tržaškem pristanišču je
v začetku 20. stoletja vedno bolj naraščal uvoz nafte iz tujine. Kljub temu je
rafinerija ostala usmerjena na predelavo galicijske nafte, ki je prihajala po že-
leznici, in na izvoz predelane nafte ter proizvodov nazaj na avstro-ogrski trg.
Nasprotno od tega, kar trdita Matis in Bachinger (1973, 172), rafinerija ni pre-
102 V začetku leta 1931 se podjetje Frigoriferi Triestini združi s S. A. per l’industria del ghiaccio iz
Barkovelj. Z združitvijo in dvigom kapitala na 900.000 lir je novo, združeno podjetje pričakova-
lo nove priložnosti za pozitivno poslovanje. V teh letih se je namreč vedno bolj krepila konkuren-
ca majhnih hladilnic, ki jim je podjetje želelo konkurirati z združevanjem, pri čemer mu je šla na
roko državna ekonomska politika, ki je stimulirala združevanja. Ob nujni posodobitvi obrata bi
namreč lahko podjetje iz Barkovelj dobavljalo led za Frigoriferi, ki pa je bilo s svojimi izdelki in
storitvami dobro uveljavljeno v lokalnem okolju. Ob združitvi je predsednik UO postal Ettore
Driussi (rojen in stanujoč v Vidmu), tudi predsednik UO »Società Anonima Industria del Fred-
do« (Archivio C. d. C. TS, N. 6923, 7. 3. 1931; Archivio C. d. C. TS, N. 7645, 7. 3. 1931).
Po združitvi s podjetjem iz Barkovelj sta se tako Frigoriferi Triestini S. A. kot IGEA ukvarjala s
proizvodnjo ledu in prodajo tržaškim klientom. Obe podjetji skupaj sta leta 1934 pokrivali sko-
rajda celotno lokalno porabo, s 3/4-deležem v tržaškem konzorciju za prodajo ledu. V letih 1934–
1935 pa so se kljub dobri proizvodnji dohodki zmanjšali, in sicer zaradi konkurence tovarne ledu
iz Červinjana (vodijo jo bratje Scogna), ki je močno znižala cene ledu v Trstu. Ker so nizke cene
prizadele obe podjetji, se je skupina odločila racionalizirati svojo produkcijo. Z 31. 12. 1936 je bila
Società per l’esercizio della Fabbrica »I. G. E. A.« likvidirana; njeno opremo, zaloge in kredite so
dobili Frigoriferi (Archivio IRI, Pratiche degli uffici (Numerazione Nera), Affari ..., Organi ...,
Giunta ..., Riunione del 30 luglio 1937. N. 2), ki so prav tako prevzeli celotno distribucijo ledu v Tr-
stu (Archivio C. d. C. TS, N. 7645, 29. 6. 1936, 1. 1 .1937).
103 Delničarji so bili tudi ustanovitelji podjetja: Edoardo Scogna (rojen v kraju Lanciano pri Pesca-
ri in stanujoč v Gorici), upravitelj podjetja; njegov brat Costantino (prav tako rojen v Lancianu, a
stanujoč v Trstu); geometer Felice Rovina (rojen v Reggiu Emilii, stanujoč v Spilimbergu), pred-
sednik upravnega odbora in njegov brat Lodovico (prav tako rojen v Reggiu Emilii in stanujoč v
Spilimbergu) (Archivio C. d. C. G., N. 11106, 4. 12. 1934).
152
