Page 154 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 154
industrializacija in prostor
V začetku tridesetih let je podjetje Raffineria Triestina di Olii Mine-
rali svoj sedež premestilo v Genovo (tedaj je razpolagalo z delniškim kapita-
lom 250.000.000 lir), s 1. 1. 1933 pa prenehalo z lastno prodajo svojih izdelkov,
ker je s sporazumom s Società Italo Americana per Petrolio ta del poslovanja
prevzelo podjetje iz Genove (Consiglio Provinciale dell’Economia Corpora-
tiva di Trieste, 1935, 187). Na zasedanju generalne skupščine 17. 1. 1936 je bila
nato sprejeta odločitev za integracijo podjetja v Soc. Italo Americana pel Pe-
trolio. Razloga za to potezo sta bila po eni strani v tesnem sodelovanju z ge-
novskim podjetjem, ki je med tem tudi postalo absolutni lastnik vseh delnic
Raffinerie, po drugi strani pa v državni ekonomski politiki, ki je stimulira-
la čim večjo koncentracijo podjetij v industrijah predelave strateških surovin,
med katerimi je bila tudi nafta (Archivio C. d. C. TS, N. 6920, 17. 1. 1936).
Tako kot je torej naraščal pomen petrokemične industrije v Italiji, tako priha-
ja v tej panogi po eni strani do vedno intenzivnejšega združevanja, po drugi
strani pa do ustanavljanja novih obratov. V tem primeru je združevanje pove-
zano s kapitalsko intenzivnimi investicijami v modernizacijo obratov in ra-
zvoj novih produktov. Hkrati pa gre tudi za odziv na naraščanje povpraševa-
nja na domačem trgu – npr., italijanska avtomobilska industrija je kljub veliki
gospodarski krizi vseskozi izkazovala veliko rast.
Ta proces MAR-ekonomij, torej integracije in koncentriranja industrij-
ske dejavnosti na državni ravni, se je pospešil v drugi polovici tridesetih let, ko
država v okviru ekonomske politike neodvisnosti od uvoza strateških surovin
načrtno stimulira nastajanje novih rafinerij. S tem namenom sta bila v nepo-
sredni bližini Trsta zgrajena dva nova obrata za predelavo nafte. Tako je bilo
v Trstu ustanovljeno podjetje S. A. »Aquila«, ki je v letih 1936–1937 zgradilo
novo rafinerijo v Žavljah pri Trstu (Fegiz et al., 1946, 76). Ta rafinerija je imela
zaposlenih 900 delavcev. V tistem času je tudi Standard Oil Comp., krovni la-
stnik Raffinerie, postavil nov obrat v Žavljah z več kot 450 zaposlenimi delav-
ci (Fragiacomo, 1997, 115). Sočasno pa je tudi močno poskočil promet z nafto
v tržaškem pristanišču in, zaradi političnih povezav, izvoz v Avstrijo oz. tretji
rajh. Leta 1938 je uvoz nafte v Trst znašal 626 tisoč ton (polovica iz ZDA), od
tega so 177 tisoč ton izvozili po železnici v tujino (primarno v Avstrijo, 124 ti-
soč ton). Preostanek (449 tisoč ton) so predelali v Trstu, pri čemer je na Aqu-
ilo odpadlo okoli 350 tisoč ton, na preostala obrata (v Sveti Soboti in Žavljah)
pa 100 tisoč ton (Fegiz et al., 1946, 76, 104, 105).
Predelava rib
Glavni lokacijski dejavnik za industrijo predelave rib je bila surovina oz. ribe.
Zato so bili obrati za predelavo rib na območju severovzhodnega Jadrana lo-
154
V začetku tridesetih let je podjetje Raffineria Triestina di Olii Mine-
rali svoj sedež premestilo v Genovo (tedaj je razpolagalo z delniškim kapita-
lom 250.000.000 lir), s 1. 1. 1933 pa prenehalo z lastno prodajo svojih izdelkov,
ker je s sporazumom s Società Italo Americana per Petrolio ta del poslovanja
prevzelo podjetje iz Genove (Consiglio Provinciale dell’Economia Corpora-
tiva di Trieste, 1935, 187). Na zasedanju generalne skupščine 17. 1. 1936 je bila
nato sprejeta odločitev za integracijo podjetja v Soc. Italo Americana pel Pe-
trolio. Razloga za to potezo sta bila po eni strani v tesnem sodelovanju z ge-
novskim podjetjem, ki je med tem tudi postalo absolutni lastnik vseh delnic
Raffinerie, po drugi strani pa v državni ekonomski politiki, ki je stimulira-
la čim večjo koncentracijo podjetij v industrijah predelave strateških surovin,
med katerimi je bila tudi nafta (Archivio C. d. C. TS, N. 6920, 17. 1. 1936).
Tako kot je torej naraščal pomen petrokemične industrije v Italiji, tako priha-
ja v tej panogi po eni strani do vedno intenzivnejšega združevanja, po drugi
strani pa do ustanavljanja novih obratov. V tem primeru je združevanje pove-
zano s kapitalsko intenzivnimi investicijami v modernizacijo obratov in ra-
zvoj novih produktov. Hkrati pa gre tudi za odziv na naraščanje povpraševa-
nja na domačem trgu – npr., italijanska avtomobilska industrija je kljub veliki
gospodarski krizi vseskozi izkazovala veliko rast.
Ta proces MAR-ekonomij, torej integracije in koncentriranja industrij-
ske dejavnosti na državni ravni, se je pospešil v drugi polovici tridesetih let, ko
država v okviru ekonomske politike neodvisnosti od uvoza strateških surovin
načrtno stimulira nastajanje novih rafinerij. S tem namenom sta bila v nepo-
sredni bližini Trsta zgrajena dva nova obrata za predelavo nafte. Tako je bilo
v Trstu ustanovljeno podjetje S. A. »Aquila«, ki je v letih 1936–1937 zgradilo
novo rafinerijo v Žavljah pri Trstu (Fegiz et al., 1946, 76). Ta rafinerija je imela
zaposlenih 900 delavcev. V tistem času je tudi Standard Oil Comp., krovni la-
stnik Raffinerie, postavil nov obrat v Žavljah z več kot 450 zaposlenimi delav-
ci (Fragiacomo, 1997, 115). Sočasno pa je tudi močno poskočil promet z nafto
v tržaškem pristanišču in, zaradi političnih povezav, izvoz v Avstrijo oz. tretji
rajh. Leta 1938 je uvoz nafte v Trst znašal 626 tisoč ton (polovica iz ZDA), od
tega so 177 tisoč ton izvozili po železnici v tujino (primarno v Avstrijo, 124 ti-
soč ton). Preostanek (449 tisoč ton) so predelali v Trstu, pri čemer je na Aqu-
ilo odpadlo okoli 350 tisoč ton, na preostala obrata (v Sveti Soboti in Žavljah)
pa 100 tisoč ton (Fegiz et al., 1946, 76, 104, 105).
Predelava rib
Glavni lokacijski dejavnik za industrijo predelave rib je bila surovina oz. ribe.
Zato so bili obrati za predelavo rib na območju severovzhodnega Jadrana lo-
154
