Page 156 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 156
industrializacija in prostor
rigonijem in Conservifici, Trojanom oz. Torrigianijem, medtem ko sta imela
v Kopru obrate podjetji »Giovanni Depangher & C.« (krajše Depangher)107
in Società Adriatica Lavorazioni Alimentari (S. A. L. A.).108 Ta koncentraci-
ja obratov na določenih krajih je tesno povezana z ribolovno dejavnostjo, saj
sta bila npr. Gradež in Izola že v 19. stoletju centra ribiške dejavnosti na ob-
močju severovzhodnega Jadrana.109 Premosorazmerno so od dostopa do suro-
vine imela koristi vsa podjetja, kar je primer delovanja lokalizacijskih ekono-
mij. Lahko rečemo, da je ta industrija zaradi dostopa do surovine inherentno
razpršena oz. je razprostrta na širokem obalnem območju, toda bolj koncen-
trirana na izbranih krajih.
Dodatno so podjetja za transport opreme ali izdelkov uporabljala tudi
obstoječe prometne povezave po morju. Na lociranje te industrije v obalnem
pasu je torej vplivalo več lokacijskih dejavnikov – surovina, transport in trg
–, pri čemer je bila glavni dejavnik surovina. Poglavitni trg za izdelke te indu-
strije je bil prostor srednje in jugovzhodne Evrope, natančneje države bivše av-
stro-ogrske monarhije (od Poljske do Jugoslavije). To je povezano s silovitim
razvojem te industrije v tedanjem Avstrijskem primorju konec 19. in v začet-
ku 20. stoletja.110 Trgi srednje in jugovzhodne Evrope, kot lahko sklepamo na
osnovi analize dveh največjih podjetij, Arrigonija in Conservificijev, so ostali
glavni klienti vse do druge svetovne vojne.111 Njihovo zapiranje, neugoden te-
čaj lire in konkurenca iz Španije, Portugalske in Francije v obdobju velike go-
spodarske krize so posebej močno prizadeli proizvodnjo obeh podjetij. Tako
je obdobje velike gospodarske krize za to izrazito izvozno orientirano indu-
strijo predstavljalo izredno težaven čas.112 Obe podjetji sta v celotnem med-
vojnem obdobju nastopali tudi na »domačem«, italijanskem trgu, a je le-ta
zanju imel sekundarni pomen. Edino Arrigoni je imel v drugi polovici tride-
107 Že v 19. stoletju naj bi Giovanni Depangher ustanovil tovarno v Kopru (Terčon, 2004, 69), ki je v
začetku 20. stoletja delovala kot podjetje »Giovanni Depangher & C.«, z lastnikom iz Budimpe-
šte (AST, Rg A II 6, 22. 4. 1908).
108 Podjetje je bilo kot družba z omejeno odgovornostjo ustanovljeno 29. 8. 1923, s sedežem v Trstu in
z obratom v Kopru (Archivio C. d. C. TS, N. 354, 29. 8. 1923).
109 V delu Z barko v Trst Terčonova navaja, da je do leta 1918 »... na jadranski obali, na ozemlju od Trsta
do Kotorja, 43 tovarn za predelavo rib; matične tovarne so bile v Istri, podružnice pa v Dalmaciji.«
(Terčon, 2004, 67)
110 Glej Terčon, 2004, 63–67.
111 Za Arrigoni glej Camera di Commercio e industria Trieste, 1924, 239–40; Banca Commerciale
Triestina, 1925, 194; Archivio C. d. C. TS, N. 6925, 9. 4. 1935; Consiglio Provinciale dell’Economia
Corporativa di Trieste, 1931, 143. Za Conservifici pa AST, Schedario C. d. C. N. 326, 30. 6. 1930.
112 To nam potrjuje tudi padec števila zaposlenih delavcev v obeh podjetij za dve tretjini leta 1932 v
primerjavi z letom 1929 (z okoli 3.000 na 1.000) (Consiglio Provinciale dell’Economia Corporativa
di Trieste, 1931, 143).
156
rigonijem in Conservifici, Trojanom oz. Torrigianijem, medtem ko sta imela
v Kopru obrate podjetji »Giovanni Depangher & C.« (krajše Depangher)107
in Società Adriatica Lavorazioni Alimentari (S. A. L. A.).108 Ta koncentraci-
ja obratov na določenih krajih je tesno povezana z ribolovno dejavnostjo, saj
sta bila npr. Gradež in Izola že v 19. stoletju centra ribiške dejavnosti na ob-
močju severovzhodnega Jadrana.109 Premosorazmerno so od dostopa do suro-
vine imela koristi vsa podjetja, kar je primer delovanja lokalizacijskih ekono-
mij. Lahko rečemo, da je ta industrija zaradi dostopa do surovine inherentno
razpršena oz. je razprostrta na širokem obalnem območju, toda bolj koncen-
trirana na izbranih krajih.
Dodatno so podjetja za transport opreme ali izdelkov uporabljala tudi
obstoječe prometne povezave po morju. Na lociranje te industrije v obalnem
pasu je torej vplivalo več lokacijskih dejavnikov – surovina, transport in trg
–, pri čemer je bila glavni dejavnik surovina. Poglavitni trg za izdelke te indu-
strije je bil prostor srednje in jugovzhodne Evrope, natančneje države bivše av-
stro-ogrske monarhije (od Poljske do Jugoslavije). To je povezano s silovitim
razvojem te industrije v tedanjem Avstrijskem primorju konec 19. in v začet-
ku 20. stoletja.110 Trgi srednje in jugovzhodne Evrope, kot lahko sklepamo na
osnovi analize dveh največjih podjetij, Arrigonija in Conservificijev, so ostali
glavni klienti vse do druge svetovne vojne.111 Njihovo zapiranje, neugoden te-
čaj lire in konkurenca iz Španije, Portugalske in Francije v obdobju velike go-
spodarske krize so posebej močno prizadeli proizvodnjo obeh podjetij. Tako
je obdobje velike gospodarske krize za to izrazito izvozno orientirano indu-
strijo predstavljalo izredno težaven čas.112 Obe podjetji sta v celotnem med-
vojnem obdobju nastopali tudi na »domačem«, italijanskem trgu, a je le-ta
zanju imel sekundarni pomen. Edino Arrigoni je imel v drugi polovici tride-
107 Že v 19. stoletju naj bi Giovanni Depangher ustanovil tovarno v Kopru (Terčon, 2004, 69), ki je v
začetku 20. stoletja delovala kot podjetje »Giovanni Depangher & C.«, z lastnikom iz Budimpe-
šte (AST, Rg A II 6, 22. 4. 1908).
108 Podjetje je bilo kot družba z omejeno odgovornostjo ustanovljeno 29. 8. 1923, s sedežem v Trstu in
z obratom v Kopru (Archivio C. d. C. TS, N. 354, 29. 8. 1923).
109 V delu Z barko v Trst Terčonova navaja, da je do leta 1918 »... na jadranski obali, na ozemlju od Trsta
do Kotorja, 43 tovarn za predelavo rib; matične tovarne so bile v Istri, podružnice pa v Dalmaciji.«
(Terčon, 2004, 67)
110 Glej Terčon, 2004, 63–67.
111 Za Arrigoni glej Camera di Commercio e industria Trieste, 1924, 239–40; Banca Commerciale
Triestina, 1925, 194; Archivio C. d. C. TS, N. 6925, 9. 4. 1935; Consiglio Provinciale dell’Economia
Corporativa di Trieste, 1931, 143. Za Conservifici pa AST, Schedario C. d. C. N. 326, 30. 6. 1930.
112 To nam potrjuje tudi padec števila zaposlenih delavcev v obeh podjetij za dve tretjini leta 1932 v
primerjavi z letom 1929 (z okoli 3.000 na 1.000) (Consiglio Provinciale dell’Economia Corporativa
di Trieste, 1931, 143).
156
