Page 194 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 194
industrializacija in prostor
izvodnja sode), so pristale v rokah velikih industrijskih koncernov iz »stare«
Italije. Gre seveda za tedaj značilen proces koncentracije v glavnih italijanskih
industrijah in to ob finančni in strokovni podpori osrednjega državnega inve-
sticijskega sklada IRI. Primeri drugih industrij, kot so proizvodnja cementa,
tekstilna industrija predelave bombaža ter industrija pridobivanja in distribu-
cije električne energije, tudi kažejo na prevzemanje in posledično integracijo
podjetij z območja severovzhodnega Jadrana v večja podjetja oz. koncerne iz
»stare« Italije. Isto se je seveda dogajalo tudi s tržaško ladjedelniško in stroj-
no industrijo. Skorajda pri vseh teh operacijah je sodeloval IRI. Tretji element
diskontinuitete je preorientacija proizvodnje na italijanski trg v drugi polovici
tridesetih let, podprta z državno politiko omejevanja uvoza in državnimi in-
vesticijami. Lesna industrija in proizvodnja cementa sta tipična primera indu-
strij, ki so imele v drugi polovici tridesetih let koristi od takšne državne politi-
ke, saj so veliko vlagale v posodobitev in razširitev proizvodnje, usmerjene na
domači trg. Po drugi strani pa je tekstilni industriji predelave bombaža in jute
ter industriji proizvodnje rib ta politika (skupaj z vzdrževanjem gold-exchan-
ge standarda lire v letih 1927–1936) bolj škodila, saj jim je oteževala uvoz nuj-
nih surovin in izvoz na tradicionalne trge srednje ter jugovzhodne Evrope.
Četrti element diskontinuitete je okrepitev moči podjetnikov iz »stare« Ita-
lije in razpad tržaških ekonomskih elit. Ti podjetniki, ki so že od dvajsetih
let v tesni zvezi z italijanskimi »mešanimi« bankami investirali in sodelova-
li v vodenju različnih velikih industrij, so v tridesetih letih dokončno prevzeli
primat pri oblikovanju in usmerjanju industrijskega skeleta.
Koncentracija v državne oz. privatne koncerne in uveljavitev podjetni-
kov iz »stare« Italije sta dejansko ključna elementa diskontinuitete, saj sta
skupaj vplivali na spremembo značaja industrijskega skeleta. Konstrukcija
skeleta je ostala ista kot v prvem desetletju po vojni, a je velika gospodarska
kriza imela nanj globlji učinek kakor vojna. Zdaj namreč ne govorimo o za-
menjavi gonilnih elementov procesa industrializacije, ampak o izgubi celot-
nega sloja nosilcev tega procesa in zamenjavi z novim. Ta zamenjava pa je bila
možna samo ob pomoči državne ekonomske politike. Skratka, ključna razli-
ka med procesom industrializacije v času velike gospodarske krize in po njej
s prvim desetletjem po vojni je v aktivni vlogi državne gospodarske politike v
industrializaciji tega prostora, tako preko svojih finančnih skladov, stimulira-
nja koncentracij podjetij v koncerne, uvozno-izvozne politike in pridobivanja
strateških surovih kot preko podpiranja podjetnikov iz »stare« Italije ter ide-
je o Trstu kot obmejnem industrijskem centru. Pri tem ne smemo pozabiti, da
194
izvodnja sode), so pristale v rokah velikih industrijskih koncernov iz »stare«
Italije. Gre seveda za tedaj značilen proces koncentracije v glavnih italijanskih
industrijah in to ob finančni in strokovni podpori osrednjega državnega inve-
sticijskega sklada IRI. Primeri drugih industrij, kot so proizvodnja cementa,
tekstilna industrija predelave bombaža ter industrija pridobivanja in distribu-
cije električne energije, tudi kažejo na prevzemanje in posledično integracijo
podjetij z območja severovzhodnega Jadrana v večja podjetja oz. koncerne iz
»stare« Italije. Isto se je seveda dogajalo tudi s tržaško ladjedelniško in stroj-
no industrijo. Skorajda pri vseh teh operacijah je sodeloval IRI. Tretji element
diskontinuitete je preorientacija proizvodnje na italijanski trg v drugi polovici
tridesetih let, podprta z državno politiko omejevanja uvoza in državnimi in-
vesticijami. Lesna industrija in proizvodnja cementa sta tipična primera indu-
strij, ki so imele v drugi polovici tridesetih let koristi od takšne državne politi-
ke, saj so veliko vlagale v posodobitev in razširitev proizvodnje, usmerjene na
domači trg. Po drugi strani pa je tekstilni industriji predelave bombaža in jute
ter industriji proizvodnje rib ta politika (skupaj z vzdrževanjem gold-exchan-
ge standarda lire v letih 1927–1936) bolj škodila, saj jim je oteževala uvoz nuj-
nih surovin in izvoz na tradicionalne trge srednje ter jugovzhodne Evrope.
Četrti element diskontinuitete je okrepitev moči podjetnikov iz »stare« Ita-
lije in razpad tržaških ekonomskih elit. Ti podjetniki, ki so že od dvajsetih
let v tesni zvezi z italijanskimi »mešanimi« bankami investirali in sodelova-
li v vodenju različnih velikih industrij, so v tridesetih letih dokončno prevzeli
primat pri oblikovanju in usmerjanju industrijskega skeleta.
Koncentracija v državne oz. privatne koncerne in uveljavitev podjetni-
kov iz »stare« Italije sta dejansko ključna elementa diskontinuitete, saj sta
skupaj vplivali na spremembo značaja industrijskega skeleta. Konstrukcija
skeleta je ostala ista kot v prvem desetletju po vojni, a je velika gospodarska
kriza imela nanj globlji učinek kakor vojna. Zdaj namreč ne govorimo o za-
menjavi gonilnih elementov procesa industrializacije, ampak o izgubi celot-
nega sloja nosilcev tega procesa in zamenjavi z novim. Ta zamenjava pa je bila
možna samo ob pomoči državne ekonomske politike. Skratka, ključna razli-
ka med procesom industrializacije v času velike gospodarske krize in po njej
s prvim desetletjem po vojni je v aktivni vlogi državne gospodarske politike v
industrializaciji tega prostora, tako preko svojih finančnih skladov, stimulira-
nja koncentracij podjetij v koncerne, uvozno-izvozne politike in pridobivanja
strateških surovih kot preko podpiranja podjetnikov iz »stare« Italije ter ide-
je o Trstu kot obmejnem industrijskem centru. Pri tem ne smemo pozabiti, da
194
