Page 42 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 42
industrializacija in prostor
nje razvoja težke industrije (Toniolo, 1980, 321; Zamagni, 1993, 373). Le-tem je
država, preko svojih investicijskih skladov (Istituto Mobiliare Italiano – IMI
in Istituto per la Ricostruzione Industriale – IRI), dajala privilegirane kredi-
te, olajševala uvoz in zagotavljala naročila, tako za vojno kot za kolonije49 (To-
niolo, 1980, 336; Tattara in Toniolo, 1976, 138–39, 141).
Generalna struktura italijanske industrije je v obdobju med obema voj-
nama odražala specifičen dualni značaj. Po eni strani so za industrijo konč-
nih dobrin (prehrambena, oblačilna, lesna in pohištvena, industrija kož) zna-
čilni večje število majhnih obratov (z manj kot desetimi zaposlenimi), nižja
stopnja produktivnosti na delavca oz. bolj delovno intenzivna proizvodnja
(manjše število konjskih moči na zaposlenega). Po drugi strani so industrije,
ki jih je favorizirala fašistična ekonomska politika, izkazovale večje število ve-
likih obratov (nad 100 zaposlenimi), višjo stopnjo produktivnosti na delavca
oz. bolj kapitalsko intenzivno proizvodnjo (večje število konjskih moči na za-
poslenega) (Tattara in Toniolo, 1976, 145, 147–52). Ta dvojnost je bila prisotna
v italijanski industriji že pred prvo svetovno vojno in, podobno kot v primeru
Avstro-Ogrske, kaže na relativno neindustrializiran značaj države.50
Tako kot smo naredili za Avstro-Ogrsko, bomo tudi na pri Italiji na
kratko predstavili razvoj ključnih industrijskih panog:
a) tekstilna industrija, ki je bila ena vodilnih industrijskih panog pred
prvo svetovno vojno (zaposlovala je ¼ vseh delavcev v industriji) (Za-
magni, 1993, 123), je v prvih povojnih letih (1918–1921) doživela pa-
dec proizvodnje tudi za 40 %. Po tem času pa je na valu svetovne ko-
njunkture doživljala dober razvoj vse do leta 1927. V skladu z izvozno
usmerjenostjo, predvsem na trge srednje Evrope in potem na trge jugo-
vzhodne Evrope, pride tudi do reorganizacije proizvodnje, ki se ved-
no bolj koncentrira v velikih obratih in razvija na določenih obmo-
čjih (Lombardija, Veneto, Emilia Romagna) (Tattara in Toniolo, 1976,
108, 112–13; Toniolo, 1980, 66). Z letom 1927 se začne kriza italijan-
ske tekstilne industrije. Že leta 1925 so cene bombažnih proizvodov, ki
so predstavljali njene glavne produkte, zaradi konkurence na mednaro-
49 »Le esportazioni verso le colonie, …, balzarono al 14,3 % del totale nel 1935, 31 % nel 1936, 24,7 % nel
1937, 23,3 % nel 1938, con una forte incidenza dei prodotti avanzati della meccanica, della chimica,
autoveicoli e gomma.« (Zamagni, 1993, 346–47)
50 »Non solo, ma molta parte dell’industria era ancora a mezzo tra artigianato, piccola impresa e la-
voro a domicilio, …, mentre solo nei settori più moderni le poche imprese che attecchirono nac-
quero già grandi... Convivevano così settori altamente oligopolistici (metallurgia, elettricità,
zucchero, costruzioni navali, gomma, gas, acqua, cemento, chimiche avanzate, automobili) con
settori dispersi e frammentati...« (Zamagni, 1993, 113–16; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 76–
77).
42
nje razvoja težke industrije (Toniolo, 1980, 321; Zamagni, 1993, 373). Le-tem je
država, preko svojih investicijskih skladov (Istituto Mobiliare Italiano – IMI
in Istituto per la Ricostruzione Industriale – IRI), dajala privilegirane kredi-
te, olajševala uvoz in zagotavljala naročila, tako za vojno kot za kolonije49 (To-
niolo, 1980, 336; Tattara in Toniolo, 1976, 138–39, 141).
Generalna struktura italijanske industrije je v obdobju med obema voj-
nama odražala specifičen dualni značaj. Po eni strani so za industrijo konč-
nih dobrin (prehrambena, oblačilna, lesna in pohištvena, industrija kož) zna-
čilni večje število majhnih obratov (z manj kot desetimi zaposlenimi), nižja
stopnja produktivnosti na delavca oz. bolj delovno intenzivna proizvodnja
(manjše število konjskih moči na zaposlenega). Po drugi strani so industrije,
ki jih je favorizirala fašistična ekonomska politika, izkazovale večje število ve-
likih obratov (nad 100 zaposlenimi), višjo stopnjo produktivnosti na delavca
oz. bolj kapitalsko intenzivno proizvodnjo (večje število konjskih moči na za-
poslenega) (Tattara in Toniolo, 1976, 145, 147–52). Ta dvojnost je bila prisotna
v italijanski industriji že pred prvo svetovno vojno in, podobno kot v primeru
Avstro-Ogrske, kaže na relativno neindustrializiran značaj države.50
Tako kot smo naredili za Avstro-Ogrsko, bomo tudi na pri Italiji na
kratko predstavili razvoj ključnih industrijskih panog:
a) tekstilna industrija, ki je bila ena vodilnih industrijskih panog pred
prvo svetovno vojno (zaposlovala je ¼ vseh delavcev v industriji) (Za-
magni, 1993, 123), je v prvih povojnih letih (1918–1921) doživela pa-
dec proizvodnje tudi za 40 %. Po tem času pa je na valu svetovne ko-
njunkture doživljala dober razvoj vse do leta 1927. V skladu z izvozno
usmerjenostjo, predvsem na trge srednje Evrope in potem na trge jugo-
vzhodne Evrope, pride tudi do reorganizacije proizvodnje, ki se ved-
no bolj koncentrira v velikih obratih in razvija na določenih obmo-
čjih (Lombardija, Veneto, Emilia Romagna) (Tattara in Toniolo, 1976,
108, 112–13; Toniolo, 1980, 66). Z letom 1927 se začne kriza italijan-
ske tekstilne industrije. Že leta 1925 so cene bombažnih proizvodov, ki
so predstavljali njene glavne produkte, zaradi konkurence na mednaro-
49 »Le esportazioni verso le colonie, …, balzarono al 14,3 % del totale nel 1935, 31 % nel 1936, 24,7 % nel
1937, 23,3 % nel 1938, con una forte incidenza dei prodotti avanzati della meccanica, della chimica,
autoveicoli e gomma.« (Zamagni, 1993, 346–47)
50 »Non solo, ma molta parte dell’industria era ancora a mezzo tra artigianato, piccola impresa e la-
voro a domicilio, …, mentre solo nei settori più moderni le poche imprese che attecchirono nac-
quero già grandi... Convivevano così settori altamente oligopolistici (metallurgia, elettricità,
zucchero, costruzioni navali, gomma, gas, acqua, cemento, chimiche avanzate, automobili) con
settori dispersi e frammentati...« (Zamagni, 1993, 113–16; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 76–
77).
42
