Page 44 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 44
industrializacija in prostor
ob koncu dvajsetih let (Toniolo, 1980, 170, 318–19). Dodaten negativ-
ni element je bila v tem času še rast industrije umetnih vlaken (Zama-
gni, 1993, 354). Podobno kot industrija predelave bombaža je v okviru
državne avtarkične politike dober razvoj doživljala industrija predelave
konoplje in lana, s konstantnim dvigovanjem proizvodnje in ustanav-
ljanjem novih obratov, medtem ko je industrija predelave volne stagni-
rala, zaradi težavnega nabavljanja surovine iz tujine in manjka investicij
(Toniolo, 1980, 317–18).
b) V letih 1919–1921 sta železarska in kovinska industrija šli skozi pro-
ces prestrukturiranja, saj je njihova medvojna proizvodnja daleč pre-
segala nove, mirnodobne potrebe domačega trga (Tattara in Toniolo,
1976, 110–11). Medtem ko je bilo prestrukturiranje največjih obratov
(med katerimi velja izpostaviti Ansaldo in ILVO) povezano s finančni-
mi sredstvi glavnih italijanskih bank in vlogo, ki so jo ti veleobrati zase-
dali na domačem trgu, so manjši železarski obrati (predvsem v Lombar-
diji) uspešno ohranjali svoje pozicije nasproti velikanom doma in tudi
nekaj izvažali. Italijanska železarska in jeklarska proizvodnja je naraš-
čala vse do velike krize (proizvodnja jekla se je v obdobju 1920–1929
več kot podvojila (Buyst in Franaszek, 2010, 225)), tako da ji je uspe-
lo vseskozi ohranjati tudi izvoz na mednarodni trg (Toniolo, 1980, 70,
130; Tattara in Toniolo, 1976, 109). V obdobju krize pride do hudega
padca proizvodnje (v obdobju 1929–1932 je proizvodnja jekla padla za
35 %). V tem času je skupina ILVA predstavljala eno zaključeno celoto
med seboj povezanih železarskih in jeklarskih obratov, ki se je ukvar-
jala tako s proizvodnjo litega železa kot jekla. Tako je proizvajala 90 %
italijanskega litega železa in 40 % jekla.52 Drugi veliki in srednje veliki
obrati (kot so podjetja Ansaldo, Terni, Fiat, Falk) so v svoji proizvodnji
jekla uporabljali ali lito železo (od ILVA-e) ali staro železo, medtem ko
so majhni obrati (največ jih je bilo v Lombardiji) v proizvodnji jekla z
električnimi pečmi uporabljali samo staro železo, ki so ga zelo poceni
kupovali na mednarodnem trgu. Italijanska proizvodnja železa je bila
torej koncentrirana v enem koncernu, proizvodnja jekla pa razdroblje-
52 »... l’ILVA gestiva gli impianti delle principali industrie metallurgiche italiane, producendo oltre
il 90 % della ghisa e il 60 % dell’acciaio italiano [Toniolo, 1980 navaja 40 %, op.p.] con i suoi grandi
impianti... L’11 luglio 1918 si arrivò alla fusione delle aziende gestite dall’ILVA nella nuova società
‘ILVA Altiforni e acciaierie d’Italia’. Vennero inoltre assorbite varie altre imprese... in vista dell’o-
biettivo finale di creare una grande impresa polisettoriale con un elevato grado di integrazione
orizzontale e verticale che, partendo dalla ghisa, arrivasse al prodotto finito, alle navi, al materiale
mobile e ferroviario, al materiale elettrico, alle automobili.« (Zamagni, 1993, 288–89)
44
ob koncu dvajsetih let (Toniolo, 1980, 170, 318–19). Dodaten negativ-
ni element je bila v tem času še rast industrije umetnih vlaken (Zama-
gni, 1993, 354). Podobno kot industrija predelave bombaža je v okviru
državne avtarkične politike dober razvoj doživljala industrija predelave
konoplje in lana, s konstantnim dvigovanjem proizvodnje in ustanav-
ljanjem novih obratov, medtem ko je industrija predelave volne stagni-
rala, zaradi težavnega nabavljanja surovine iz tujine in manjka investicij
(Toniolo, 1980, 317–18).
b) V letih 1919–1921 sta železarska in kovinska industrija šli skozi pro-
ces prestrukturiranja, saj je njihova medvojna proizvodnja daleč pre-
segala nove, mirnodobne potrebe domačega trga (Tattara in Toniolo,
1976, 110–11). Medtem ko je bilo prestrukturiranje največjih obratov
(med katerimi velja izpostaviti Ansaldo in ILVO) povezano s finančni-
mi sredstvi glavnih italijanskih bank in vlogo, ki so jo ti veleobrati zase-
dali na domačem trgu, so manjši železarski obrati (predvsem v Lombar-
diji) uspešno ohranjali svoje pozicije nasproti velikanom doma in tudi
nekaj izvažali. Italijanska železarska in jeklarska proizvodnja je naraš-
čala vse do velike krize (proizvodnja jekla se je v obdobju 1920–1929
več kot podvojila (Buyst in Franaszek, 2010, 225)), tako da ji je uspe-
lo vseskozi ohranjati tudi izvoz na mednarodni trg (Toniolo, 1980, 70,
130; Tattara in Toniolo, 1976, 109). V obdobju krize pride do hudega
padca proizvodnje (v obdobju 1929–1932 je proizvodnja jekla padla za
35 %). V tem času je skupina ILVA predstavljala eno zaključeno celoto
med seboj povezanih železarskih in jeklarskih obratov, ki se je ukvar-
jala tako s proizvodnjo litega železa kot jekla. Tako je proizvajala 90 %
italijanskega litega železa in 40 % jekla.52 Drugi veliki in srednje veliki
obrati (kot so podjetja Ansaldo, Terni, Fiat, Falk) so v svoji proizvodnji
jekla uporabljali ali lito železo (od ILVA-e) ali staro železo, medtem ko
so majhni obrati (največ jih je bilo v Lombardiji) v proizvodnji jekla z
električnimi pečmi uporabljali samo staro železo, ki so ga zelo poceni
kupovali na mednarodnem trgu. Italijanska proizvodnja železa je bila
torej koncentrirana v enem koncernu, proizvodnja jekla pa razdroblje-
52 »... l’ILVA gestiva gli impianti delle principali industrie metallurgiche italiane, producendo oltre
il 90 % della ghisa e il 60 % dell’acciaio italiano [Toniolo, 1980 navaja 40 %, op.p.] con i suoi grandi
impianti... L’11 luglio 1918 si arrivò alla fusione delle aziende gestite dall’ILVA nella nuova società
‘ILVA Altiforni e acciaierie d’Italia’. Vennero inoltre assorbite varie altre imprese... in vista dell’o-
biettivo finale di creare una grande impresa polisettoriale con un elevato grado di integrazione
orizzontale e verticale che, partendo dalla ghisa, arrivasse al prodotto finito, alle navi, al materiale
mobile e ferroviario, al materiale elettrico, alle automobili.« (Zamagni, 1993, 288–89)
44
