Page 43 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 43
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
dnem trgu začele padati. Revalvacija lire je italijanskim producentom
dodatno podražila stroške proizvodnje in izvoza blaga. Tako je z začet-
kom kriznega cikla leta 1929 tekstilna industrija, kjer je bila poleg pro-
izvodnje bombaža zelo močna tudi proizvodnja izdelkov iz svile,51 pad-
la v depresijo (Tattara in Toniolo, 1976, 122; Toniolo, 1980, 67, 130).
V obdobju krize je industrija predelave bombaža uvažala surovine iz tu-
jine, veliko večino svojih izdelkov (od 75–80 %) pa prodajala na doma-
čem trgu. Ta industrija, ki je bila bolj kapitalsko intenzivna kot indu-
strija predelave svile ali oblačilna industrija, je uživala prednosti nižjih
stroškov proizvodnje (nizke cene surovin in državna politika nadzo-
ra nad mezdami) v primerjavi s cenami končnih produktov. Nameni
predstavnikov te branže, da bi po koncu kriznega obdobja s posodo-
bitvami oz. z uvajanjem sodobnih strojev povečali proizvodnjo, so na-
leteli na oviro v državni deflacijski politiki, ki je destimulirala domačo
porabo. Tako je večina potencialne proizvodnje ostala neizkoriščena.
Takšno stanje je ostalo tudi v drugi polovici tridesetih let, ko je bila
kljub določenim ugodnim dejavnikom (devalvaciji lire in povečanju iz-
voza, tudi v kolonije, ter šibki rasti domače porabe) stopnja proizvodnje
še vedno nižja od tiste leta 1929 (Toniolo, 1980, 169, 316–17). Vendar
moramo pri tem imeti v mislih dvojni značaj te industrije. Veliki obrati
so namreč uspeli ravno zaradi posodobitev proizvodnje in uveljavljanja
dampinških cen v letih 1935–1937 močno dvigniti svoj izvoz na med-
narodni trg (in ne samo v kolonije). Po drugi strani pa se je množica
majhnih obratov, zaradi težav z uvažanjem surovine, vedno bolj vrača-
la k obrtnemu načinu proizvodnje in manjši uporabi strojev (Tatarra in
Toniolo, 1976, 144).
Za razliko od bombažne industrije je industrija predelave svile, ki je
uporabljala večinoma domačo surovino in izvažala v tujino, v času kri-
ze dosegala nižjo vrednost proizvodnje kot bombažna. Ker je bila de-
lovno bolj intenzivna, s proizvodnjo organizirano v več srednje velikih
in majhnih obratih, se ni mogla toliko vklopiti v sistem državno vodene
ekonomije. Tudi devalvacija lire ni bistveno vplivala na njeno proizvo-
dnjo, ki je bila v drugi polovici tridesetih let več kot za pol manjša kot
51 O pomenu proizvodnje svile v italijanski industriji in ekonomiji pred prvo svetovno vojno Zama-
gni piše, da ... »L’industria della seta veniva vista come l’industria ‘naturale’ per eccellenza in Italia,
… prosperata senza appoggi governativi... Essa aveva, tuttavia, svolto un ruolo fra i più importanti
nel mantenere l’Italia sui mercati internazionali, nel complementare i redditi agricoli, nell’incen-
tivare l’uso del vapore per le bacinelle di trattura (…), nell’impiegare larga quantità di manodope-
ra, prevalentemente femminile, aumentando in questo modo apprezzabilmente i redditi familia-
ri...« (Zamagni, 1993, 119; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 64.
43
dnem trgu začele padati. Revalvacija lire je italijanskim producentom
dodatno podražila stroške proizvodnje in izvoza blaga. Tako je z začet-
kom kriznega cikla leta 1929 tekstilna industrija, kjer je bila poleg pro-
izvodnje bombaža zelo močna tudi proizvodnja izdelkov iz svile,51 pad-
la v depresijo (Tattara in Toniolo, 1976, 122; Toniolo, 1980, 67, 130).
V obdobju krize je industrija predelave bombaža uvažala surovine iz tu-
jine, veliko večino svojih izdelkov (od 75–80 %) pa prodajala na doma-
čem trgu. Ta industrija, ki je bila bolj kapitalsko intenzivna kot indu-
strija predelave svile ali oblačilna industrija, je uživala prednosti nižjih
stroškov proizvodnje (nizke cene surovin in državna politika nadzo-
ra nad mezdami) v primerjavi s cenami končnih produktov. Nameni
predstavnikov te branže, da bi po koncu kriznega obdobja s posodo-
bitvami oz. z uvajanjem sodobnih strojev povečali proizvodnjo, so na-
leteli na oviro v državni deflacijski politiki, ki je destimulirala domačo
porabo. Tako je večina potencialne proizvodnje ostala neizkoriščena.
Takšno stanje je ostalo tudi v drugi polovici tridesetih let, ko je bila
kljub določenim ugodnim dejavnikom (devalvaciji lire in povečanju iz-
voza, tudi v kolonije, ter šibki rasti domače porabe) stopnja proizvodnje
še vedno nižja od tiste leta 1929 (Toniolo, 1980, 169, 316–17). Vendar
moramo pri tem imeti v mislih dvojni značaj te industrije. Veliki obrati
so namreč uspeli ravno zaradi posodobitev proizvodnje in uveljavljanja
dampinških cen v letih 1935–1937 močno dvigniti svoj izvoz na med-
narodni trg (in ne samo v kolonije). Po drugi strani pa se je množica
majhnih obratov, zaradi težav z uvažanjem surovine, vedno bolj vrača-
la k obrtnemu načinu proizvodnje in manjši uporabi strojev (Tatarra in
Toniolo, 1976, 144).
Za razliko od bombažne industrije je industrija predelave svile, ki je
uporabljala večinoma domačo surovino in izvažala v tujino, v času kri-
ze dosegala nižjo vrednost proizvodnje kot bombažna. Ker je bila de-
lovno bolj intenzivna, s proizvodnjo organizirano v več srednje velikih
in majhnih obratih, se ni mogla toliko vklopiti v sistem državno vodene
ekonomije. Tudi devalvacija lire ni bistveno vplivala na njeno proizvo-
dnjo, ki je bila v drugi polovici tridesetih let več kot za pol manjša kot
51 O pomenu proizvodnje svile v italijanski industriji in ekonomiji pred prvo svetovno vojno Zama-
gni piše, da ... »L’industria della seta veniva vista come l’industria ‘naturale’ per eccellenza in Italia,
… prosperata senza appoggi governativi... Essa aveva, tuttavia, svolto un ruolo fra i più importanti
nel mantenere l’Italia sui mercati internazionali, nel complementare i redditi agricoli, nell’incen-
tivare l’uso del vapore per le bacinelle di trattura (…), nell’impiegare larga quantità di manodope-
ra, prevalentemente femminile, aumentando in questo modo apprezzabilmente i redditi familia-
ri...« (Zamagni, 1993, 119; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 64.
43
