Page 61 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 61
industrializacija na severnem jadranu
stu (pivovarna Adria z obratom v Senožečah in gradbeno podjetje Martelanc
v Trstu) (Pahor, 1989, 101).
Avstrijsko Primorje – Istra in Goriška
Na osnovi ocen avstrijskega štetja prebivalstva leta 1910 naj bi bilo na območju
grofije Istre kot delu Avstrijskega primorja tega leta zaposlenih v industriji in
obrti 66.498 od 404.286 prebivalcev, kar predstavlja 16,4 % (Dukovski, 2008,
239). Za primerjavo: na območju Trsta in Poknežene grofije Goriške in Gra-
diščanske je bilo v industriji in obrti zaposlenih 64.306 od 490.259 prebival-
cev, kar je 13 % (Fischer, 2005, 115). Glavni center industrije v Istri oz. v istrski
grofiji je bilo mesto Pulj, kjer je arsenal avstrijske vojaške mornarice zaposlo-
val okoli 8.000 delavcev, pri čemer jih je bilo okoli 2.500 stalno zaposlenih (ve-
činoma kot kvalificirani delavci), približno 5.500 pa začasno zaposlenih (kot
nekvalificirani delavci). Kot tak je predstavljal za največjega individualnega
delodajalca, saj je večina od 28.000 delavcev in raznih uslužbencev (!) v Puli
delala v njem (Dukovski, 2008, 247, 249). Za vsa obalna mesta v Istri so sicer
bili najznačilnejši ribolov in solinarstvo, potem pomorstvo in pomorska trgo-
vina ter ladjedelstvo in različne obrti (Terčon, 2004, 47). V skladu z narašča-
njem prebivalstva v vseh večjih mestih (Pulju, Piranu, Kopru, Rovinju, Pazi-
nu),se je tam močneje razvijala tudi majhna industrija oz. obrtna proizvodnja,
večinoma oblačilna, prehrambena in gradbena. Poznamo tudi primere posa-
meznih večjih obratov, kot sta tovarna mila v Piranu in opekarna v Izoli. Naj-
večji razmah je v obalnih mestih (Izoli, Rovinju, Kopru, Umagu) od leta 1880
naprej doživela predvsem ribja predelovalna industrija, ki je povezovala agrar-
no dejavnost lokalnih prebivalcev (ribolov in proizvodnjo agrarnih pridelkov)
z industrijsko proizvodnjo na veliko (Terčon, 2004, 63–64, 66–67; Duko-
vski, 2008, 254). Od večjih industrijskih obratov velja omeniti še rudnik pre-
moga pri Labinu (Dukovski, 2008, 254).
Na območju grofije Goriške in Gradiščanske pa je bila v obdobju 1890–
1914 industrija koncentrirana v Gorici in njeni okolici ter v Tržiču. Glavna
industrijska panoga je bila tekstilna industrija, ki se je ukvarjala s predelavo
bombaža. Veliki, tovarniško organizirani obrati te panoge so bili v Gorici (ob-
rati Ritter), Tržiču (Cotonificio Triestino), Romjanu pri Ronkah in Ajdovšči-
ni (I.R. Filatoio Meccanico di Aidussina) (Luchitta, 1991, 99). Poleg predelave
bombaža so obstajali še obrati za predelavo svile v Bračanu (Antonini e Ce-
resa z 124 delavci), Krminu (Antenore Marni s 109 delavci in Giuseppe Nag-
los s 141 delavci) in Tržiču (Paruzza s 140 delavci). Posebno velik je bil obrat
pri Zagraju, kjer je bilo zaposlenih 1.200 delavcev in ki je leta 1914 [dejansko
1913, op. p.] postal last »Società per la filatura dei cascami di seta« iz Mila-
61
stu (pivovarna Adria z obratom v Senožečah in gradbeno podjetje Martelanc
v Trstu) (Pahor, 1989, 101).
Avstrijsko Primorje – Istra in Goriška
Na osnovi ocen avstrijskega štetja prebivalstva leta 1910 naj bi bilo na območju
grofije Istre kot delu Avstrijskega primorja tega leta zaposlenih v industriji in
obrti 66.498 od 404.286 prebivalcev, kar predstavlja 16,4 % (Dukovski, 2008,
239). Za primerjavo: na območju Trsta in Poknežene grofije Goriške in Gra-
diščanske je bilo v industriji in obrti zaposlenih 64.306 od 490.259 prebival-
cev, kar je 13 % (Fischer, 2005, 115). Glavni center industrije v Istri oz. v istrski
grofiji je bilo mesto Pulj, kjer je arsenal avstrijske vojaške mornarice zaposlo-
val okoli 8.000 delavcev, pri čemer jih je bilo okoli 2.500 stalno zaposlenih (ve-
činoma kot kvalificirani delavci), približno 5.500 pa začasno zaposlenih (kot
nekvalificirani delavci). Kot tak je predstavljal za največjega individualnega
delodajalca, saj je večina od 28.000 delavcev in raznih uslužbencev (!) v Puli
delala v njem (Dukovski, 2008, 247, 249). Za vsa obalna mesta v Istri so sicer
bili najznačilnejši ribolov in solinarstvo, potem pomorstvo in pomorska trgo-
vina ter ladjedelstvo in različne obrti (Terčon, 2004, 47). V skladu z narašča-
njem prebivalstva v vseh večjih mestih (Pulju, Piranu, Kopru, Rovinju, Pazi-
nu),se je tam močneje razvijala tudi majhna industrija oz. obrtna proizvodnja,
večinoma oblačilna, prehrambena in gradbena. Poznamo tudi primere posa-
meznih večjih obratov, kot sta tovarna mila v Piranu in opekarna v Izoli. Naj-
večji razmah je v obalnih mestih (Izoli, Rovinju, Kopru, Umagu) od leta 1880
naprej doživela predvsem ribja predelovalna industrija, ki je povezovala agrar-
no dejavnost lokalnih prebivalcev (ribolov in proizvodnjo agrarnih pridelkov)
z industrijsko proizvodnjo na veliko (Terčon, 2004, 63–64, 66–67; Duko-
vski, 2008, 254). Od večjih industrijskih obratov velja omeniti še rudnik pre-
moga pri Labinu (Dukovski, 2008, 254).
Na območju grofije Goriške in Gradiščanske pa je bila v obdobju 1890–
1914 industrija koncentrirana v Gorici in njeni okolici ter v Tržiču. Glavna
industrijska panoga je bila tekstilna industrija, ki se je ukvarjala s predelavo
bombaža. Veliki, tovarniško organizirani obrati te panoge so bili v Gorici (ob-
rati Ritter), Tržiču (Cotonificio Triestino), Romjanu pri Ronkah in Ajdovšči-
ni (I.R. Filatoio Meccanico di Aidussina) (Luchitta, 1991, 99). Poleg predelave
bombaža so obstajali še obrati za predelavo svile v Bračanu (Antonini e Ce-
resa z 124 delavci), Krminu (Antenore Marni s 109 delavci in Giuseppe Nag-
los s 141 delavci) in Tržiču (Paruzza s 140 delavci). Posebno velik je bil obrat
pri Zagraju, kjer je bilo zaposlenih 1.200 delavcev in ki je leta 1914 [dejansko
1913, op. p.] postal last »Società per la filatura dei cascami di seta« iz Mila-
61
