Page 63 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 63
industrializacija na severnem jadranu
du države, v regiji Veneto, je bila rast industrijske proizvodnje počasna, tako da
ta regija ni presegla svojega deleža (okoli 9%) v industrijski proizvodnji v državi
(Esposto, 1992, 357–58). Leta 1889 je bilo v Furlanski provinci (Provincia del
Friuli), ki je bila leta 1866 kot del regije Veneto priključena h Kraljevini Italiji,
zabeleženih približno 25.000 zaposlenih delavcev v industriji in obrti, kar zna-
ša 4,5 % vsega prebivalstva v provinci. Okoli 58 % od njih je delalo v tekstilni
industriji oz. v predelavi svile in bombaža. Kljub visoki koncentraciji delavcev
je bila ta industrija razpršena na množico majhnih in srednje velikih obratov
z obrtniškim načinom proizvodnje. Edino pri predelavi bombaža je obstaja-
lo par večjih obratov s tovarniškim načinom produkcije. Prevladujoča obrtni-
ška proizvodnja je, seveda, proizvajala za lokalno, provincijsko ali regijsko tr-
žišče in kot taka tudi ni razpolagala s sodobnimi stroji in opremo. Podobna
situacija je bila tudi z industrijo gradbenih materialov, lesno in prehrambeno
industrijo, ki so bile poleg tekstilne industrije najbolj zastopane panoge v pro-
vinci v tistem času. Vse to pomeni, da je bila industrijska proizvodnja v Furla-
niji usmerjena izključno v produkcijo potrošniških dobrin za zadovoljevanje
potreb prebivalcev v provinci oz. v regiji21 (Parmeggiani, 1966, 36–37, 46–47).
Večina produkcije je bila locirana v dveh glavnih centrih v provinci, v
Vidmu in Pordenoneju. Medtem ko so bili v Vidmu prisotni obrati iz različ-
nih industrijskih panog, je bil Pordenone središče industrije predelave bom-
baža, saj so bile ravno tam prisotne tiste tri velike tovarne, ki so obstajale v
provinci (Parmeggiani, 1966, 47). Sicer je imela Furlanija dokaj dobro železni-
ško omrežje, s povezavami proti Koroški (linija Videm–Tablja (Pontebba)),
Benetkam (Videm–Palmanova–Portogruaro–Mestre) in Avstrijskemu pri-
morju (Červinjan–Tržič–Trst) (Parmeggiani, 1966, 43). Do leta 1914 se indu-
strijska struktura ni bistveno spremenila, z majhnim porastom zaposlenih de-
lavcev v industriji in obrti. Še naprej je dominirala tekstilna industrija, kjer je
bilo povprečno število delavcev v obratu okoli 700 za predilnice bombaža, 150
za tkalnice bombaža in 200 za predelavo svile (Parmeggiani, 1966, 48–49).
Ta odsotnost sunka industrializacije v Furlaniji, ki se je v Italiji zgodil ravno
v desetletjih pred prvo svetovno vojno, je povezana s silovito migracijo iz pro-
vince. V obdobju 1910–1914 naj bi bilo namreč približno 80 do 90 tisoč Fur-
21 »... la scarsa produzione locale era pressoché totalmente destinata ai beni di consumo e, in gran
parte, a soddisfare i fabbisogni primari (alimentari, bevande e vestiario), …, mentre i limitatissimi
acquisti di macchinario e attrezzature di produzione locale [poševni tisk je avtorjev, op.p.] si indiriz-
zavano a strumenti semplici e tecnologicamente primitivi... Le imprese industriali erano insom-
ma, nei principali rami manifatturieri, allo stadio della produzione domestica o dell’artigianato,
eccezion fatta per due o tre grandi fabbriche del ramo tessile... Pochissime le imprese industriali
con un raggio di mercato nazionale: quasi tutte servivano il mercato comunale o, al più, mercato
dello stato veneto...« (Parmeggiani, 1966, 36–37)
63
du države, v regiji Veneto, je bila rast industrijske proizvodnje počasna, tako da
ta regija ni presegla svojega deleža (okoli 9%) v industrijski proizvodnji v državi
(Esposto, 1992, 357–58). Leta 1889 je bilo v Furlanski provinci (Provincia del
Friuli), ki je bila leta 1866 kot del regije Veneto priključena h Kraljevini Italiji,
zabeleženih približno 25.000 zaposlenih delavcev v industriji in obrti, kar zna-
ša 4,5 % vsega prebivalstva v provinci. Okoli 58 % od njih je delalo v tekstilni
industriji oz. v predelavi svile in bombaža. Kljub visoki koncentraciji delavcev
je bila ta industrija razpršena na množico majhnih in srednje velikih obratov
z obrtniškim načinom proizvodnje. Edino pri predelavi bombaža je obstaja-
lo par večjih obratov s tovarniškim načinom produkcije. Prevladujoča obrtni-
ška proizvodnja je, seveda, proizvajala za lokalno, provincijsko ali regijsko tr-
žišče in kot taka tudi ni razpolagala s sodobnimi stroji in opremo. Podobna
situacija je bila tudi z industrijo gradbenih materialov, lesno in prehrambeno
industrijo, ki so bile poleg tekstilne industrije najbolj zastopane panoge v pro-
vinci v tistem času. Vse to pomeni, da je bila industrijska proizvodnja v Furla-
niji usmerjena izključno v produkcijo potrošniških dobrin za zadovoljevanje
potreb prebivalcev v provinci oz. v regiji21 (Parmeggiani, 1966, 36–37, 46–47).
Večina produkcije je bila locirana v dveh glavnih centrih v provinci, v
Vidmu in Pordenoneju. Medtem ko so bili v Vidmu prisotni obrati iz različ-
nih industrijskih panog, je bil Pordenone središče industrije predelave bom-
baža, saj so bile ravno tam prisotne tiste tri velike tovarne, ki so obstajale v
provinci (Parmeggiani, 1966, 47). Sicer je imela Furlanija dokaj dobro železni-
ško omrežje, s povezavami proti Koroški (linija Videm–Tablja (Pontebba)),
Benetkam (Videm–Palmanova–Portogruaro–Mestre) in Avstrijskemu pri-
morju (Červinjan–Tržič–Trst) (Parmeggiani, 1966, 43). Do leta 1914 se indu-
strijska struktura ni bistveno spremenila, z majhnim porastom zaposlenih de-
lavcev v industriji in obrti. Še naprej je dominirala tekstilna industrija, kjer je
bilo povprečno število delavcev v obratu okoli 700 za predilnice bombaža, 150
za tkalnice bombaža in 200 za predelavo svile (Parmeggiani, 1966, 48–49).
Ta odsotnost sunka industrializacije v Furlaniji, ki se je v Italiji zgodil ravno
v desetletjih pred prvo svetovno vojno, je povezana s silovito migracijo iz pro-
vince. V obdobju 1910–1914 naj bi bilo namreč približno 80 do 90 tisoč Fur-
21 »... la scarsa produzione locale era pressoché totalmente destinata ai beni di consumo e, in gran
parte, a soddisfare i fabbisogni primari (alimentari, bevande e vestiario), …, mentre i limitatissimi
acquisti di macchinario e attrezzature di produzione locale [poševni tisk je avtorjev, op.p.] si indiriz-
zavano a strumenti semplici e tecnologicamente primitivi... Le imprese industriali erano insom-
ma, nei principali rami manifatturieri, allo stadio della produzione domestica o dell’artigianato,
eccezion fatta per due o tre grandi fabbriche del ramo tessile... Pochissime le imprese industriali
con un raggio di mercato nazionale: quasi tutte servivano il mercato comunale o, al più, mercato
dello stato veneto...« (Parmeggiani, 1966, 36–37)
63
