Page 80 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 80
industrializacija in prostor
Giulia«) ter državna tovarna tobaka, niso zadoščali za večji industrializacij-
ski skok (Petrungaro, 2008, 190–91, 211). Tako je državna ekonomska politi-
ka lahko šele po izteku obdobja krize oz. v drugi polovici tridesetih let, tudi z
določeno podporo »novih« in »starih« podjetnikov iz Trsta, dala odločilen
zagon velikim obratom rudarske (premog), prehrambene (ribja predelovalna)
in gradbene (cementarna) industrije.58
Struktura industrijskega sektorja na območju Goriške in Gradiščanske
se v obdobju med obema vojnama ni bistveno spremenila od časa Avstro-Ogr-
ske. Zaradi upravnih sprememb po prvi svetovni vojni (Tržič je npr. postal
del Tržaške province, prej pa je bil del Poknežene grofije Goriške in Gradi-
ščanske) prav tako ne moremo neposredno primerjati deležev prebivalstva,
zaposlenega v industriji in obrti. Zelo splošna in verjetno pretirana ocena je,
da je bilo leta 1890 v industriji in obrti zaposlenih 38.744 ljudi, kar je 17,59 %
vsega prebivalstva v grofiji (Luchitta, 1991, 100). Realnejša se zdi že omenjena
ocena 13 %, dana na podlagi avstrijskega popisa prebivalstva iz leta 1910 za ce-
lotno območje Trsta in grofije (Fischer, 2005, 115). Po italijanskih popisih in-
dustrije in obrti iz let 1927 in 1937 je število zaposlenih v industriji in obrti
znašalo 15.869 za leto 1927 (Consiglio e Ufficio provinciale dell’economia di
Gorizia, 1930, 53) (7,7 % vsega prisotnega prebivalstva iz leta 1931) in 14.777 za
leto 1937 (Fegiz et al., 1946, 65) (7,1 % vsega prisotnega prebivalstva leta 1936).
Tudi razmerje med velikimi in majhnimi obrati je ostalo dokaj isto. Po popi-
su iz leta 1927 jih je bilo 90 % klasificiranih kot majhnih, obrtniških obratov
(leta 1890 je ta delež znašal 95 %). Največ jih je bilo v oblačilni, lesni, prehram-
beni in kovinski (s strojno) industriji. Veliki obrati pa so bili prisotni v tekstil-
ni in lesni industriji (slednja je bila, kot se zdi, dokaj bipolarno razdeljena), in-
dustriji gradbenih materialov in v rudarstvu (Consiglio e Ufficio provinciale
dell’economia di Gorizia, 1930, 52–53). Tekstilna industrija predelave bomba-
ža je bila še naprej glavna industrijska panoga in je pokrivala približno peti-
no vseh zaposlenih ter dobro tretjino uporabe elektrike kot pogonske sile. V
prvih povojnih letih (1919–1922) je zaradi povojne obnove silovit razmah do-
življalo gradbeništvo, a se ta panoga, večinoma v obliki manjših podjetij, ni
mogla resneje kosati s poznejšim upadom naročil (Luchitta, 1998, 85–86).
Generalno gledano so celoten industrijski sektor v Goriški provinci v
dvajsetih letih pestile sledeče težave: stroški obnove in pomanjkanje finančne-
ga kapitala za ponovni zagon proizvodnje; konkurenca iz »stare« Italije, kjer
sta bili posebej dobro razviti tekstilna industrija predelave bombaža in ope-
karska industrija; slabo povpraševanje na prej močnem lokalnem tržaškem
58 Glede splošne ekonomske situacije in stanja industrije na območju Istrske province v obdobju
med obema vojnama glej še Dukovski, 1993, in Luchitta, 2005.
80
Giulia«) ter državna tovarna tobaka, niso zadoščali za večji industrializacij-
ski skok (Petrungaro, 2008, 190–91, 211). Tako je državna ekonomska politi-
ka lahko šele po izteku obdobja krize oz. v drugi polovici tridesetih let, tudi z
določeno podporo »novih« in »starih« podjetnikov iz Trsta, dala odločilen
zagon velikim obratom rudarske (premog), prehrambene (ribja predelovalna)
in gradbene (cementarna) industrije.58
Struktura industrijskega sektorja na območju Goriške in Gradiščanske
se v obdobju med obema vojnama ni bistveno spremenila od časa Avstro-Ogr-
ske. Zaradi upravnih sprememb po prvi svetovni vojni (Tržič je npr. postal
del Tržaške province, prej pa je bil del Poknežene grofije Goriške in Gradi-
ščanske) prav tako ne moremo neposredno primerjati deležev prebivalstva,
zaposlenega v industriji in obrti. Zelo splošna in verjetno pretirana ocena je,
da je bilo leta 1890 v industriji in obrti zaposlenih 38.744 ljudi, kar je 17,59 %
vsega prebivalstva v grofiji (Luchitta, 1991, 100). Realnejša se zdi že omenjena
ocena 13 %, dana na podlagi avstrijskega popisa prebivalstva iz leta 1910 za ce-
lotno območje Trsta in grofije (Fischer, 2005, 115). Po italijanskih popisih in-
dustrije in obrti iz let 1927 in 1937 je število zaposlenih v industriji in obrti
znašalo 15.869 za leto 1927 (Consiglio e Ufficio provinciale dell’economia di
Gorizia, 1930, 53) (7,7 % vsega prisotnega prebivalstva iz leta 1931) in 14.777 za
leto 1937 (Fegiz et al., 1946, 65) (7,1 % vsega prisotnega prebivalstva leta 1936).
Tudi razmerje med velikimi in majhnimi obrati je ostalo dokaj isto. Po popi-
su iz leta 1927 jih je bilo 90 % klasificiranih kot majhnih, obrtniških obratov
(leta 1890 je ta delež znašal 95 %). Največ jih je bilo v oblačilni, lesni, prehram-
beni in kovinski (s strojno) industriji. Veliki obrati pa so bili prisotni v tekstil-
ni in lesni industriji (slednja je bila, kot se zdi, dokaj bipolarno razdeljena), in-
dustriji gradbenih materialov in v rudarstvu (Consiglio e Ufficio provinciale
dell’economia di Gorizia, 1930, 52–53). Tekstilna industrija predelave bomba-
ža je bila še naprej glavna industrijska panoga in je pokrivala približno peti-
no vseh zaposlenih ter dobro tretjino uporabe elektrike kot pogonske sile. V
prvih povojnih letih (1919–1922) je zaradi povojne obnove silovit razmah do-
življalo gradbeništvo, a se ta panoga, večinoma v obliki manjših podjetij, ni
mogla resneje kosati s poznejšim upadom naročil (Luchitta, 1998, 85–86).
Generalno gledano so celoten industrijski sektor v Goriški provinci v
dvajsetih letih pestile sledeče težave: stroški obnove in pomanjkanje finančne-
ga kapitala za ponovni zagon proizvodnje; konkurenca iz »stare« Italije, kjer
sta bili posebej dobro razviti tekstilna industrija predelave bombaža in ope-
karska industrija; slabo povpraševanje na prej močnem lokalnem tržaškem
58 Glede splošne ekonomske situacije in stanja industrije na območju Istrske province v obdobju
med obema vojnama glej še Dukovski, 1993, in Luchitta, 2005.
80
