Page 75 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 75
industrializacija na severnem jadranu
od kriznega obdobja naprej Trst iz omenjenih in drugih držav vse bolj uvažal
surovine za razvoj svoje težke industrije (nafto, železovo rudo, železo in jeklo,
premog, oljčna semena), skorajda nič več pa ni po morju uvažal ali izvažal bla-
ga, s katerim je še v dvajsetih letih izrazito trgoval z avstrijskimi in s češkimi
deželami (sladkor, les, bombaž) (Pertot, 1954, 187–88; Fegiz et al., 1946, 103–
04, 107). To je odraz težnje italijanske ekonomske politike tako po razvoju
težke industrije v državi in posredno v Trstu kot tudi po samozadostnosti s
ključnimi surovinami za vojno (kot je nafta) (Cerasi, 2008, 91).
Struktura tržaškega industrijskega sektorja se v desetletju po koncu prve
svetovne vojne ni bistveno spremenila. Na prvem mestu sta bili tako po šte-
vilu zaposlenih delavcev kot po investicijskem kapitalu še vedno kovinska in
strojna industrija, kjer so absolutno dominirale ladjedelnice. Sodeč po itali-
janskih cenzusih industrije in trgovine sta leta 1927 ti industriji zaposlova-
li 39 % (18.459 delavcev46), leta 1937 pa 47 % vseh delavcev (26.18847), zaposle-
nih v industriji in obrti v tržaški provinci (Mellinato, 2001, 211; Cerasi, 2008,
44). Sledijo jima industrijske panoge, kjer se je majhno število velikih obra-
tov, ustanovljenih pred vojno, prepletalo z velikim številom majhnih, obrtni-
ških obratov – to so tekstilna in oblačilna, prehrambena, lesnopredelovalna
in gradbena industrija (Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929,
29; Cerasi, 2008, 44). Posamezne industrije, kot sta predelavi bombaža in ra-
stlinskega olja, so se po priključitvi novih ozemelj Italiji morale soočati z bolj
uveljavljeno in močnejšo italijansko »domačo« industrijo. Veliko je bilo pri
razvoju določenih industrijskih panog ali obratov odvisno od vojne škode oz.
vojne odškodnine in od finančne podpore tržaške ali italijanskih bank. Ge-
neralno gledano so banke v dvajsetih letih na območju Trsta in njegove pro-
vince, tako kot v Italiji v tistem času, zelo investirale v industrijo. Tu govorimo
o koncentriranju različnih industrij okoli BCT ali o investicijah italijanskih
»mešanih« bank (COMIT, Credito Italiano, Banca Italiana di Sconto) (Sa-
pelli, 1990, 105–07). Trideseta leta pa so, z razkrojem moči tržaške ekonomske
elite v času krize, prinesla novo koncentracijo tržaških velikih obratov (lad-
jedelništva, kovinske in strojne, železarske in jeklarske industrije, industrije
predelave rastlinskih in mineralnih olj) in njihovo integracijo v državne ali
privatne koncerne (Sapelli, 1990, 131–32).
Tržaška ladjedelniška industrija je bila pred prvo svetovno vojno kon-
centrirana v treh skupinah: Cantiere Navale Triestino v Tržiču (ustanovljen
46 Ladjedelnice (STT, Arsenal in Cantieri Navali Triestini) so imele 12.653 zaposlenih (Donini, 1974,
13).
47 Ladjedelnice, organizirane v Cantieri Riuniti dell’Adriatico, so imele 14.124 zaposlenih leta 1938
(Mellinato, 2001, 366)
75
od kriznega obdobja naprej Trst iz omenjenih in drugih držav vse bolj uvažal
surovine za razvoj svoje težke industrije (nafto, železovo rudo, železo in jeklo,
premog, oljčna semena), skorajda nič več pa ni po morju uvažal ali izvažal bla-
ga, s katerim je še v dvajsetih letih izrazito trgoval z avstrijskimi in s češkimi
deželami (sladkor, les, bombaž) (Pertot, 1954, 187–88; Fegiz et al., 1946, 103–
04, 107). To je odraz težnje italijanske ekonomske politike tako po razvoju
težke industrije v državi in posredno v Trstu kot tudi po samozadostnosti s
ključnimi surovinami za vojno (kot je nafta) (Cerasi, 2008, 91).
Struktura tržaškega industrijskega sektorja se v desetletju po koncu prve
svetovne vojne ni bistveno spremenila. Na prvem mestu sta bili tako po šte-
vilu zaposlenih delavcev kot po investicijskem kapitalu še vedno kovinska in
strojna industrija, kjer so absolutno dominirale ladjedelnice. Sodeč po itali-
janskih cenzusih industrije in trgovine sta leta 1927 ti industriji zaposlova-
li 39 % (18.459 delavcev46), leta 1937 pa 47 % vseh delavcev (26.18847), zaposle-
nih v industriji in obrti v tržaški provinci (Mellinato, 2001, 211; Cerasi, 2008,
44). Sledijo jima industrijske panoge, kjer se je majhno število velikih obra-
tov, ustanovljenih pred vojno, prepletalo z velikim številom majhnih, obrtni-
ških obratov – to so tekstilna in oblačilna, prehrambena, lesnopredelovalna
in gradbena industrija (Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929,
29; Cerasi, 2008, 44). Posamezne industrije, kot sta predelavi bombaža in ra-
stlinskega olja, so se po priključitvi novih ozemelj Italiji morale soočati z bolj
uveljavljeno in močnejšo italijansko »domačo« industrijo. Veliko je bilo pri
razvoju določenih industrijskih panog ali obratov odvisno od vojne škode oz.
vojne odškodnine in od finančne podpore tržaške ali italijanskih bank. Ge-
neralno gledano so banke v dvajsetih letih na območju Trsta in njegove pro-
vince, tako kot v Italiji v tistem času, zelo investirale v industrijo. Tu govorimo
o koncentriranju različnih industrij okoli BCT ali o investicijah italijanskih
»mešanih« bank (COMIT, Credito Italiano, Banca Italiana di Sconto) (Sa-
pelli, 1990, 105–07). Trideseta leta pa so, z razkrojem moči tržaške ekonomske
elite v času krize, prinesla novo koncentracijo tržaških velikih obratov (lad-
jedelništva, kovinske in strojne, železarske in jeklarske industrije, industrije
predelave rastlinskih in mineralnih olj) in njihovo integracijo v državne ali
privatne koncerne (Sapelli, 1990, 131–32).
Tržaška ladjedelniška industrija je bila pred prvo svetovno vojno kon-
centrirana v treh skupinah: Cantiere Navale Triestino v Tržiču (ustanovljen
46 Ladjedelnice (STT, Arsenal in Cantieri Navali Triestini) so imele 12.653 zaposlenih (Donini, 1974,
13).
47 Ladjedelnice, organizirane v Cantieri Riuniti dell’Adriatico, so imele 14.124 zaposlenih leta 1938
(Mellinato, 2001, 366)
75
