Page 78 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 78
industrializacija in prostor
Istrska in Goriška provinca
Zaradi sprememb velikosti Istrske province v primerjavi s prejšnjo grofijo Is-
tro ne moremo neposredno primerjati skupnega števila zaposlenih v industriji
in obrti v Istri po avstrijskem popisu prebivalstva iz leta 1910 s števili v italijan-
skih popisih prebivalstva iz let 1921, 1931 in 1936. Iz istih razlogov (ustano-
vitev Reške province leta 1924 in pripojitev Doline in Milj Tržaški provinci
leta 1931) ne moremo primerjati italijanskega popisa iz leta 1921 s poznejšima.
Tako lahko, sledeč popisoma industrije in obrti iz let 1927 in 1937, najzaneslji-
veje ugotovimo, da je število zaposlenih v industriji in obrti v provinci naraslo
z 18.964 na 31.95652 – groba primerjava s popisoma prebivalstva iz let 1931 in
1936 bi pokazala, da je to 6,4 % (za leto 1927) oz. 10,8 % vsega prisotnega pre-
bivalstva (za leto 1937). Ta porast za okoli 60 % je predvsem rezultat umetnega
razvoja določenih industrijskih panog v provinci, kajti država je po letu 1935–
1936 začela z načrtnim stimuliranjem izkoriščanja rudnih bogastev (primarno
boksita in premoga).53 Sicer je za strukturo industrije v Istrski provinci v celot-
nem medvojnem obdobju značilna ogromna prevlada obrtniške proizvodnje –
po popisu je bilo leta 1937 83 % vseh obratov klasificiranih kot obrtniških (in-
dustrie artigiane), ki so razpolagali samo s 6 % vse pogonske moči v provinci
(Millo, 1985, 124). Diskrepanca med številom velikih in majhnih obratov ter
uporabljeno pogonsko močjo je bila torej v Istrski provinci zelo izrazita.
Ocena zaposlenih v industriji in obrti v Puli kaže 7.008 zaposlenih leta
1927 in 7.072 leta 1937 (Petrungaro, 2008, 212). Pulj je torej od začetka 20. sto-
letja do uvedbe italijanske avtarkične ekonomske politike ostajal glavni indu-
strijski center v Istri, a kot je razvidno iz ocen o številu zaposlenih, je v med-
vojnem obdobju bolj ali manj stagniral. Leta 1923 je bil namreč zaprt puljski
Arsenal, največji »industrijski« obrat v mestu, saj novemu lastniku (Italiji) ta
vojaško-industrijski kompleks ni bil potreben. Tako je bilo konec dvajsetih let
tam zaposlenih samo še 250 delavcev od 8.000, kolikor jih je bilo v Arsenalu
leta 1936 gledamo število zaposlenega prebivalstva v industriji in obrti v mestu Trst in tržaški pro-
vinci, znaša ocena 46.799 oz. 66.628, kar dvigne odstotek zaposlenih, tako za Trst kot za njego-
vo provinco, na okoli 18.5 % vsega prisotnega prebivalstva. Pri tem seveda moramo upoštevati
specifične kriterije popisov prebivalstva in popisov industrije in obrti (predstavljene v podpoglav-
ju 4.1).
52 Fegiz et al. (1946, 65) na ocenah istega popisa iz leta 1937 navajajo 27.731 zaposlenih v industriji in
obrti.
53 »Quando nel 1935 il governo fascista, …, escogita la politica economica autarchica, per l’industria
istriana sembra aprirsi una fase nuova. Le risorse minerarie del territorio istriano ben si prestano a
rientrare nel programma di sfruttamento delle materie prime nazionali. L’intervento dello stato,
sotto forma di investimenti di capitali, di agevolazioni fiscali e di barriere doganali ...« (Millo, 1985,
124)
78
Istrska in Goriška provinca
Zaradi sprememb velikosti Istrske province v primerjavi s prejšnjo grofijo Is-
tro ne moremo neposredno primerjati skupnega števila zaposlenih v industriji
in obrti v Istri po avstrijskem popisu prebivalstva iz leta 1910 s števili v italijan-
skih popisih prebivalstva iz let 1921, 1931 in 1936. Iz istih razlogov (ustano-
vitev Reške province leta 1924 in pripojitev Doline in Milj Tržaški provinci
leta 1931) ne moremo primerjati italijanskega popisa iz leta 1921 s poznejšima.
Tako lahko, sledeč popisoma industrije in obrti iz let 1927 in 1937, najzaneslji-
veje ugotovimo, da je število zaposlenih v industriji in obrti v provinci naraslo
z 18.964 na 31.95652 – groba primerjava s popisoma prebivalstva iz let 1931 in
1936 bi pokazala, da je to 6,4 % (za leto 1927) oz. 10,8 % vsega prisotnega pre-
bivalstva (za leto 1937). Ta porast za okoli 60 % je predvsem rezultat umetnega
razvoja določenih industrijskih panog v provinci, kajti država je po letu 1935–
1936 začela z načrtnim stimuliranjem izkoriščanja rudnih bogastev (primarno
boksita in premoga).53 Sicer je za strukturo industrije v Istrski provinci v celot-
nem medvojnem obdobju značilna ogromna prevlada obrtniške proizvodnje –
po popisu je bilo leta 1937 83 % vseh obratov klasificiranih kot obrtniških (in-
dustrie artigiane), ki so razpolagali samo s 6 % vse pogonske moči v provinci
(Millo, 1985, 124). Diskrepanca med številom velikih in majhnih obratov ter
uporabljeno pogonsko močjo je bila torej v Istrski provinci zelo izrazita.
Ocena zaposlenih v industriji in obrti v Puli kaže 7.008 zaposlenih leta
1927 in 7.072 leta 1937 (Petrungaro, 2008, 212). Pulj je torej od začetka 20. sto-
letja do uvedbe italijanske avtarkične ekonomske politike ostajal glavni indu-
strijski center v Istri, a kot je razvidno iz ocen o številu zaposlenih, je v med-
vojnem obdobju bolj ali manj stagniral. Leta 1923 je bil namreč zaprt puljski
Arsenal, največji »industrijski« obrat v mestu, saj novemu lastniku (Italiji) ta
vojaško-industrijski kompleks ni bil potreben. Tako je bilo konec dvajsetih let
tam zaposlenih samo še 250 delavcev od 8.000, kolikor jih je bilo v Arsenalu
leta 1936 gledamo število zaposlenega prebivalstva v industriji in obrti v mestu Trst in tržaški pro-
vinci, znaša ocena 46.799 oz. 66.628, kar dvigne odstotek zaposlenih, tako za Trst kot za njego-
vo provinco, na okoli 18.5 % vsega prisotnega prebivalstva. Pri tem seveda moramo upoštevati
specifične kriterije popisov prebivalstva in popisov industrije in obrti (predstavljene v podpoglav-
ju 4.1).
52 Fegiz et al. (1946, 65) na ocenah istega popisa iz leta 1937 navajajo 27.731 zaposlenih v industriji in
obrti.
53 »Quando nel 1935 il governo fascista, …, escogita la politica economica autarchica, per l’industria
istriana sembra aprirsi una fase nuova. Le risorse minerarie del territorio istriano ben si prestano a
rientrare nel programma di sfruttamento delle materie prime nazionali. L’intervento dello stato,
sotto forma di investimenti di capitali, di agevolazioni fiscali e di barriere doganali ...« (Millo, 1985,
124)
78
