Page 82 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 82
industrializacija in prostor
tov (z več kot 500 zaposlenimi) pokrivalo 23 % vseh zaposlenih. Če upošte-
vamo še uporabo mehanske pogonske sile, je z njo razpolagala četrtina vseh
obratov, ki je pokrivala okoli 2/3 vseh zaposlenih v industriji in obrti. Največ
teh obratov najdemo v rudarski in železarski industriji ter v industriji proi-
zvodnje in distribucije elektrike. Tako lahko sklepamo, da se je tudi v med-
vojnem času ohranjala diskrepanca med velikim številom obratov z obrtni-
škim tipom proizvodnje in majhnim številom velikih obratov s tovarniškim
načinom proizvodnje, ki so tudi zaposlovali večino delovne sile (Parmeggia-
ni, 1966, 96, 99, 105).
Posebnost medvojnega obdobja pa je določen sunek industrializacije v
smer strmo naraščajoče uporabe mehanske pogonske sile. Medtem ko je bilo
v provinci pred vojno v uporabi med 15.000 in 20.000 konjskih moči, je leta
1927 uporaba poskočila na 42.329, leta 1937 pa na 63.188 (Parmeggiani, 1966,
105, 114). Največ je k temu prispeval ravno razvoj industrije proizvodnje in di-
stribucije električne energije, tako značilen za Italijo v času med obema vojna-
ma. Ta industrijska panoga ima svoje zametke v provinci že ob koncu 19. sto-
letja, z nastankom Società del Gas per l’illuminazione della città v Vidmu,
ki je razpolagala z majhno termoelektrarno, in Società Anonima per impre-
se pubbliche v Pordenoneju, ki je dobavljala elektriko tako mestu kot lokal-
nim tekstilnim obratom. Leta 1906 pa je bila s sedežem v Vidmu in kapitalom
7.500.000 lir ustanovljena delniška družba Società Friulana di Elettricità, ki
je postavila svoje hidroelektrarne na reki Torre pri Vidmu. Podjetje je imelo
tudi centrale na lokacijah Čedad (Cividale), Tarčent (Tarcento), Humin (Ge-
mona del Friuli) – Venzone, S. Daniele del Friuli – Fagagna, Tricesimo, Rezi-
ja (Resia) in Brdo (Lusevera). Te je ali upravljalo samo ali pa jih je vodilo preko
manjših podjetij, saj se je veliko majhnih podjetij na tem območju ukvarjalo
z distribucijo električne energije, tako za javno in privatno razsvetljavo kot za
uporabo v industrijski proizvodnji (Parmeggiani, 1966, 111–13; Archivio C. d.
C. U., N. 177). Po vojni je Società Friulana di Elettricità tudi sodelovala z be-
neškim podjetjem SADE pri pridobivanju in distribuciji elektrike od sklopa
elektrarn Cellina-Meduna, tako po provinci kot izven nje. Ravno vlaganja v
izkoriščanje obilice dobrih vodnih virov v provinci so furlanskim podjetjem
omogočila, da so na začetku tridesetih let iz province izvozili okoli polovico
vse proizvedene električne energije (Parmeggiani, 1966, 113–14).
Posebej dober razvoj je v medvojnem obdobju doživljala tudi industrija
proizvodnje cementa, organizirana v tri glavna podjetja (Cementi del Friuli,
Fabbriche riunite di cementi e calce in Cementi del Veneto). Omenjena pod-
jetja so konstantno vlagala v posodobitev in optimizacijo proizvodnje. Tako
82
tov (z več kot 500 zaposlenimi) pokrivalo 23 % vseh zaposlenih. Če upošte-
vamo še uporabo mehanske pogonske sile, je z njo razpolagala četrtina vseh
obratov, ki je pokrivala okoli 2/3 vseh zaposlenih v industriji in obrti. Največ
teh obratov najdemo v rudarski in železarski industriji ter v industriji proi-
zvodnje in distribucije elektrike. Tako lahko sklepamo, da se je tudi v med-
vojnem času ohranjala diskrepanca med velikim številom obratov z obrtni-
škim tipom proizvodnje in majhnim številom velikih obratov s tovarniškim
načinom proizvodnje, ki so tudi zaposlovali večino delovne sile (Parmeggia-
ni, 1966, 96, 99, 105).
Posebnost medvojnega obdobja pa je določen sunek industrializacije v
smer strmo naraščajoče uporabe mehanske pogonske sile. Medtem ko je bilo
v provinci pred vojno v uporabi med 15.000 in 20.000 konjskih moči, je leta
1927 uporaba poskočila na 42.329, leta 1937 pa na 63.188 (Parmeggiani, 1966,
105, 114). Največ je k temu prispeval ravno razvoj industrije proizvodnje in di-
stribucije električne energije, tako značilen za Italijo v času med obema vojna-
ma. Ta industrijska panoga ima svoje zametke v provinci že ob koncu 19. sto-
letja, z nastankom Società del Gas per l’illuminazione della città v Vidmu,
ki je razpolagala z majhno termoelektrarno, in Società Anonima per impre-
se pubbliche v Pordenoneju, ki je dobavljala elektriko tako mestu kot lokal-
nim tekstilnim obratom. Leta 1906 pa je bila s sedežem v Vidmu in kapitalom
7.500.000 lir ustanovljena delniška družba Società Friulana di Elettricità, ki
je postavila svoje hidroelektrarne na reki Torre pri Vidmu. Podjetje je imelo
tudi centrale na lokacijah Čedad (Cividale), Tarčent (Tarcento), Humin (Ge-
mona del Friuli) – Venzone, S. Daniele del Friuli – Fagagna, Tricesimo, Rezi-
ja (Resia) in Brdo (Lusevera). Te je ali upravljalo samo ali pa jih je vodilo preko
manjših podjetij, saj se je veliko majhnih podjetij na tem območju ukvarjalo
z distribucijo električne energije, tako za javno in privatno razsvetljavo kot za
uporabo v industrijski proizvodnji (Parmeggiani, 1966, 111–13; Archivio C. d.
C. U., N. 177). Po vojni je Società Friulana di Elettricità tudi sodelovala z be-
neškim podjetjem SADE pri pridobivanju in distribuciji elektrike od sklopa
elektrarn Cellina-Meduna, tako po provinci kot izven nje. Ravno vlaganja v
izkoriščanje obilice dobrih vodnih virov v provinci so furlanskim podjetjem
omogočila, da so na začetku tridesetih let iz province izvozili okoli polovico
vse proizvedene električne energije (Parmeggiani, 1966, 113–14).
Posebej dober razvoj je v medvojnem obdobju doživljala tudi industrija
proizvodnje cementa, organizirana v tri glavna podjetja (Cementi del Friuli,
Fabbriche riunite di cementi e calce in Cementi del Veneto). Omenjena pod-
jetja so konstantno vlagala v posodobitev in optimizacijo proizvodnje. Tako
82
