Page 76 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 76
industrializacija in prostor
leta 1907), last družine Cosulich, ki je vodila tudi pomorsko družbo Austro
Americana, Stabilimento Tecnico Triestino, ki je obsegala ladjedelnici S.
Marco in S. Rocco (slednja v Miljah), ter tovarno strojev Fabbrica Macchi-
ne S. Andrea, in Arsenal, last Lloyd austriaco. Tržaški ladjedelniški komple-
ksi s pripadajočimi tovarnami, delavnicami in ostalo infrastrukturo so leta
1910 zaposlovali okoli tretjino vseh delavcev, zaposlenih v industriji in obrti v
Trstu. V medvojnem obdobju je njihov delež samo rasel, tako da upravičeno
veljajo za najpomembnejšo oz. centralno industrijsko panogo v Trstu in oko-
lici. Pred prvo svetovno vojno je bil njihov razvoj tesno povezan z rastjo trža-
ških pomorskih podjetij, za katere so gradili ladje, in z naročili za avstro-ogr-
sko vojno mornarico (Mellinato, 2001, 63–64, 67–70).
Ta simbioza pomorske in ladjedelniške dejavnosti, močno podprta z av-
strijskimi državnimi subvencijami, je ostala tudi v prvem desetletju po voj-
ni.48 Tudi italijanska država je namreč v dvajsetih letih subvencionirala tako
tržaško pomorsko kot ladjedelniško dejavnost (Mellinato, 2001, 97–98). A
ključne so bile bančne investicije v tri glavne pomorske družbe. Lloyd austri-
aco je postal Lloyd triestino, kjer je večinski delničar s prevzemanjem dele-
žev avstrijskih bank postal COMIT, Austro Americana se je primenovala v
Cosulich Società Triestina di Navigazione, pri čemer je imela finančno opo-
ro v BCT, medtem ko je povojni zagon Navigazione Libera Triestina finan-
cirala Banca Italiana di Sconto (Mellinato, 2001, 94–95, 123, 125). Dober ra-
zvoj tržaškega pomorskega prometa po vojni je ugodno vplival na povojno
delovanje ladjedelnic. Tržaško-tržiške ladjedelnice so bile v primerjavi z ita-
lijanskimi tehnološko in organizacijsko odlično urejene, kar jim je omogo-
čalo, da so brez težav dosegale naročila »svojih« pomorskih družb49 (Melli-
nato, 2001, 128, 130). Pri tem so pomorske družbe dosegale tudi glavni delež
obnove in modernizacije proizvodnje ladjedelnic, spet zahvaljujoč državnim
subvencijam in podpori bank (primarno BCT in COMIT) (Mellinato, 2001,
145, 149). Na predvečer začetka velike krize (leta 1928–1929) je prišlo do do-
govora med Cosulichi in COMIT-om o priključitvi Lloyda Cosulichevi po-
morsko-ladjedelniški-finančni skupini (Lloyd Triestino–Società finanziaria
Cosulich–Cosulich Società Triestina di Navigazione–Stabilimento Tecni-
48 »Si può dire che nel primo decennio che seguì l’annessione della Venezia Giulia al Regno d’Italia,
il sistema che si era creato, negli ultimi anni della monarchia asburgica, nei settori della navigazio-
ne e delle costruzioni navali triestini riuscì a mantenere più o meno invariata la sua conformazio-
ne...« (Umile, 2006, 79)
49 »Nel 1923 le principali Compagnie stipularono con il Governo le convenzioni per l’esercizio del-
la navigazione sovvenzionata, ed è per questo che dall’anno successivo i cantieri della regione ini-
ziarono a vivere una stagione di intenso lavoro, che durò quasi fino alla fine del decennio.« (Melli-
nato, 2001, 141)
76
leta 1907), last družine Cosulich, ki je vodila tudi pomorsko družbo Austro
Americana, Stabilimento Tecnico Triestino, ki je obsegala ladjedelnici S.
Marco in S. Rocco (slednja v Miljah), ter tovarno strojev Fabbrica Macchi-
ne S. Andrea, in Arsenal, last Lloyd austriaco. Tržaški ladjedelniški komple-
ksi s pripadajočimi tovarnami, delavnicami in ostalo infrastrukturo so leta
1910 zaposlovali okoli tretjino vseh delavcev, zaposlenih v industriji in obrti v
Trstu. V medvojnem obdobju je njihov delež samo rasel, tako da upravičeno
veljajo za najpomembnejšo oz. centralno industrijsko panogo v Trstu in oko-
lici. Pred prvo svetovno vojno je bil njihov razvoj tesno povezan z rastjo trža-
ških pomorskih podjetij, za katere so gradili ladje, in z naročili za avstro-ogr-
sko vojno mornarico (Mellinato, 2001, 63–64, 67–70).
Ta simbioza pomorske in ladjedelniške dejavnosti, močno podprta z av-
strijskimi državnimi subvencijami, je ostala tudi v prvem desetletju po voj-
ni.48 Tudi italijanska država je namreč v dvajsetih letih subvencionirala tako
tržaško pomorsko kot ladjedelniško dejavnost (Mellinato, 2001, 97–98). A
ključne so bile bančne investicije v tri glavne pomorske družbe. Lloyd austri-
aco je postal Lloyd triestino, kjer je večinski delničar s prevzemanjem dele-
žev avstrijskih bank postal COMIT, Austro Americana se je primenovala v
Cosulich Società Triestina di Navigazione, pri čemer je imela finančno opo-
ro v BCT, medtem ko je povojni zagon Navigazione Libera Triestina finan-
cirala Banca Italiana di Sconto (Mellinato, 2001, 94–95, 123, 125). Dober ra-
zvoj tržaškega pomorskega prometa po vojni je ugodno vplival na povojno
delovanje ladjedelnic. Tržaško-tržiške ladjedelnice so bile v primerjavi z ita-
lijanskimi tehnološko in organizacijsko odlično urejene, kar jim je omogo-
čalo, da so brez težav dosegale naročila »svojih« pomorskih družb49 (Melli-
nato, 2001, 128, 130). Pri tem so pomorske družbe dosegale tudi glavni delež
obnove in modernizacije proizvodnje ladjedelnic, spet zahvaljujoč državnim
subvencijam in podpori bank (primarno BCT in COMIT) (Mellinato, 2001,
145, 149). Na predvečer začetka velike krize (leta 1928–1929) je prišlo do do-
govora med Cosulichi in COMIT-om o priključitvi Lloyda Cosulichevi po-
morsko-ladjedelniški-finančni skupini (Lloyd Triestino–Società finanziaria
Cosulich–Cosulich Società Triestina di Navigazione–Stabilimento Tecni-
48 »Si può dire che nel primo decennio che seguì l’annessione della Venezia Giulia al Regno d’Italia,
il sistema che si era creato, negli ultimi anni della monarchia asburgica, nei settori della navigazio-
ne e delle costruzioni navali triestini riuscì a mantenere più o meno invariata la sua conformazio-
ne...« (Umile, 2006, 79)
49 »Nel 1923 le principali Compagnie stipularono con il Governo le convenzioni per l’esercizio del-
la navigazione sovvenzionata, ed è per questo che dall’anno successivo i cantieri della regione ini-
ziarono a vivere una stagione di intenso lavoro, che durò quasi fino alla fine del decennio.« (Melli-
nato, 2001, 141)
76
