Page 77 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 77
industrializacija na severnem jadranu
co Triestino–Cantiere Navale Triestino). S tem je družina Cosulich prevze-
la nadzor nad celotno ladjedelniško in večino pomorske dejavnosti v Trstu in
okolici,50 COMIT pa je, s svojimi investicijami v BCT in Navigazione Libe-
ra Triestina, dejansko postala nosilni finančni steber večjega dela tržaške eko-
nomije (Mellinato, 2001, 190–93). Toda celotna zgodba je bila zgrajena na og-
romnih posojilih.
Velika kriza je ta sistem pretresla s treh strani: COMIT ni več mogel
vzdrževati svojih investicij v industrijo, ki jih je prevzela država; tržaške po-
morske družbe so se soočale s silovitim upadom mednarodnega prometa in
trgovine; ladjedelnice pa so bile, tako kot njihove sorodnice v celotni Itali-
ji, nepripravljene na nenaden upad naročil. Medtem ko so se Cosuliche-
ve in COMIT-ove pomorske družbe v prvi polovici tridesetih let integrira-
le v državno korporacijo (Finmare), so se leta 1930 ladjedelnice (STT, CNT
in puljski Scoglio Olivi) združile v družbo Cantieri Riuniti dell’Adriatico
(CRDA). Večinski delež v novi družbi sta dobila Fiat in beneška finančno-in-
dustrijska skupina, na čelu s Credito Industriale di Venezia oz. Giuseppe Vol-
pijem in Vittorio Cinijem, manjša deleža pa sta ostala COMIT-u in Cosuli-
chem (Mellinato, 2001, 268–69). Kljub združitvi in novemu kapitalu je bilo
delovanje družbe do leta 1935 slabo, saj so leta 1910 zaposlovali okoli 10 tisoč
delavcev, leta 1934 pa samo še slabih 5 tisoč (Mellinato, 2001, 275–76). V letih
1933–1937 je CRDA imela podporo IRI-ja pri ponovni obuditvi dejavnosti.
Leta 1937 pa jo je IRI, v dogovoru s Fiatom in beneško skupino, prodal trža-
škemu konzorciju, na čelu z Guidom Segrejem (Mellinato, 2001, 280–81, 283,
291). Leta 1938 so zaposlovali že dobrih 14 tisoč delavcev (Mellinato, 2001,
366; Donini, 1974, 13).
Po italijanskih popisih industrije in trgovine je od leta 1927 do 1937
število zaposlenih v industriji in obrti v tržaški provinci naraslo s 47.462 na
55.140 (v primerjavi s številoma prisotnega prebivalstva iz leta 1931 in 1936
znaša to 13,6 % za leto 1927 oz. 15,4 % za leto 1937). Pri tem je število istih za-
poslenih v mestni občini Trst naraslo z 32.802 na 33.620. Če na grobo primer-
jamo število zaposlenih v industriji in obrti v mestni občini Trst leta 1937 s
številom prisotnega prebivalstva v isti občini leta 1936, ugotovimo, da zna-
ša delež zaposlenih v industriji in obrti 13,3 %, kar je malenkost več od deleža
leta 1910 (12,5 %).51
50 »In pratica, tutta la cantieristica e gran parte delle società armatoriali giuliane venivano raggrup-
pate, di fatto, all’interno di un unico gruppo controllato dalla famiglia Cosulich.« (Mellinato,
2001, 190)
51 Podatki so iz Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste (1929, 29); Cerasi (2008, 44); ISTAT,
VIII Censimento generale della popolazione, Provincia di Trieste, 22. Če v popisu prebivalstva iz
77
co Triestino–Cantiere Navale Triestino). S tem je družina Cosulich prevze-
la nadzor nad celotno ladjedelniško in večino pomorske dejavnosti v Trstu in
okolici,50 COMIT pa je, s svojimi investicijami v BCT in Navigazione Libe-
ra Triestina, dejansko postala nosilni finančni steber večjega dela tržaške eko-
nomije (Mellinato, 2001, 190–93). Toda celotna zgodba je bila zgrajena na og-
romnih posojilih.
Velika kriza je ta sistem pretresla s treh strani: COMIT ni več mogel
vzdrževati svojih investicij v industrijo, ki jih je prevzela država; tržaške po-
morske družbe so se soočale s silovitim upadom mednarodnega prometa in
trgovine; ladjedelnice pa so bile, tako kot njihove sorodnice v celotni Itali-
ji, nepripravljene na nenaden upad naročil. Medtem ko so se Cosuliche-
ve in COMIT-ove pomorske družbe v prvi polovici tridesetih let integrira-
le v državno korporacijo (Finmare), so se leta 1930 ladjedelnice (STT, CNT
in puljski Scoglio Olivi) združile v družbo Cantieri Riuniti dell’Adriatico
(CRDA). Večinski delež v novi družbi sta dobila Fiat in beneška finančno-in-
dustrijska skupina, na čelu s Credito Industriale di Venezia oz. Giuseppe Vol-
pijem in Vittorio Cinijem, manjša deleža pa sta ostala COMIT-u in Cosuli-
chem (Mellinato, 2001, 268–69). Kljub združitvi in novemu kapitalu je bilo
delovanje družbe do leta 1935 slabo, saj so leta 1910 zaposlovali okoli 10 tisoč
delavcev, leta 1934 pa samo še slabih 5 tisoč (Mellinato, 2001, 275–76). V letih
1933–1937 je CRDA imela podporo IRI-ja pri ponovni obuditvi dejavnosti.
Leta 1937 pa jo je IRI, v dogovoru s Fiatom in beneško skupino, prodal trža-
škemu konzorciju, na čelu z Guidom Segrejem (Mellinato, 2001, 280–81, 283,
291). Leta 1938 so zaposlovali že dobrih 14 tisoč delavcev (Mellinato, 2001,
366; Donini, 1974, 13).
Po italijanskih popisih industrije in trgovine je od leta 1927 do 1937
število zaposlenih v industriji in obrti v tržaški provinci naraslo s 47.462 na
55.140 (v primerjavi s številoma prisotnega prebivalstva iz leta 1931 in 1936
znaša to 13,6 % za leto 1927 oz. 15,4 % za leto 1937). Pri tem je število istih za-
poslenih v mestni občini Trst naraslo z 32.802 na 33.620. Če na grobo primer-
jamo število zaposlenih v industriji in obrti v mestni občini Trst leta 1937 s
številom prisotnega prebivalstva v isti občini leta 1936, ugotovimo, da zna-
ša delež zaposlenih v industriji in obrti 13,3 %, kar je malenkost več od deleža
leta 1910 (12,5 %).51
50 »In pratica, tutta la cantieristica e gran parte delle società armatoriali giuliane venivano raggrup-
pate, di fatto, all’interno di un unico gruppo controllato dalla famiglia Cosulich.« (Mellinato,
2001, 190)
51 Podatki so iz Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste (1929, 29); Cerasi (2008, 44); ISTAT,
VIII Censimento generale della popolazione, Provincia di Trieste, 22. Če v popisu prebivalstva iz
77
