Page 88 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 88
industrializacija in prostor
možno hierarhično urediti v ekonomski sistem. Ta sistem nam omogoča, da
opazujemo posamezno ekonomsko aktivnost na primeru manjše enote (npr.
kmetije ali industrijskega obrata) ter nato združujemo te manjše enote v več-
je tako, da gledamo izbran prostor ali skozi posamezno ekonomsko dejavnost
(v primeru homogene regije) ali pa preučujemo prepletanje različnih ekonom-
skih dejavnosti in njihovo koncentracijo oz. razpršenost (v primeru funkcij-
skih regij). Poleg tega urejanje prostorskih vzorcev ponuja tudi analizo posa-
mičnih prostorskih procesov (spatial processes), torej spreminjanje prostorskih
vzorcev skozi čas oz. opazovanje vplivov ekonomskih dejavnosti v prostoru in
ne samo njihovega trenutnega stanja (Wheeler et al., 1998, 14–15). Pollardovi
primeri industrijskih regij v Evropi bolj odgovarjajo konceptu homogene re-
gije, medtem ko bomo v primeru procesa industrializacije v severovzhodnem
Jadranu uporabljali koncept funkcijske regije, skupaj s konceptom mesta kot
pola rasti, saj bomo opazovali tudi vplive terciarnih dejavnosti (npr. bančni-
štva) na razvoj industrije.
Pri lociranju posamezne ekonomske dejavnosti v prostoru lahko s po-
močjo splošne teorije lokacije določimo t. i. lokacijske pogoje in lokacijske
dejavnike, ki pogojujejo postavitev in razvoj industrije na določeni lokaciji.
Lokacijski pogoji8 imajo neposreden vpliv na lociranje industrije, kajti pred-
stavljajo razmere na področju, kjer se želi industrijo postaviti (Vrišer, 2000,
35; Wheeler et al., 1998, 211). Lokacijski dejavniki (locational ali location fa-
ctors) pa neposredno vplivajo na odločitev industrije za postavitev na dolo-
čeni lokaciji. Prvi lokacijski dejavnik so surovine, nujne za industrijsko pre-
delavo. Pri izkoriščanju surovin je odločilnega pomena transport surovin od
mesta pridobivanja do predelovalnega obrata. Toda na izkoriščanje določene
surovine vplivajo tudi stroški izkopavanja in predelave, saj lahko nižje stroške
pri transportu izničijo višji stroški izkopavanja ali višji stroški predelovanja
zaradi slabše kvalitete surovin. Pri lokacijskem dejavniku surovin so torej po-
membni tako transport snovi kot predelovalne ter tudi tehnološke zmožnosti
industrije (dejavnik tehnologija) (Vrišer, 2000, 37; Wheeler et al., 1998, 205).
Lokacijski dejavnik energije je v osnovi vezan na dobavo pogonske sile za in-
dustrijo in vire za pridobivanje energije (Vrišer, 2000, 38; Wheeler et al., 1998,
204). Dejavnik delovne sile obsega različne vidike, od stroškov, ki so povezani
s kvalificiranostjo delavcev za določeno delo, do števila potencialnih delavcev,
ki so na voljo. Kombinacija stroškov in števila proste delovne sile nam v gro-
bem da višino mezde – industrija, ki potrebuje veliko število nekvalificiranih
8 »[To so] reliefne in podnebne razmere, biološko (starostno in spolno) sestavo prebivalstva, de-
lovne navade in obstoj industrijske tradicije, morebitno agrarno prenaseljenost in presežke de-
lovne sile v primarnih panogah ter industrializacijsko politiko državnih oblasti.« (Vrišer, 2000, 35)
88
možno hierarhično urediti v ekonomski sistem. Ta sistem nam omogoča, da
opazujemo posamezno ekonomsko aktivnost na primeru manjše enote (npr.
kmetije ali industrijskega obrata) ter nato združujemo te manjše enote v več-
je tako, da gledamo izbran prostor ali skozi posamezno ekonomsko dejavnost
(v primeru homogene regije) ali pa preučujemo prepletanje različnih ekonom-
skih dejavnosti in njihovo koncentracijo oz. razpršenost (v primeru funkcij-
skih regij). Poleg tega urejanje prostorskih vzorcev ponuja tudi analizo posa-
mičnih prostorskih procesov (spatial processes), torej spreminjanje prostorskih
vzorcev skozi čas oz. opazovanje vplivov ekonomskih dejavnosti v prostoru in
ne samo njihovega trenutnega stanja (Wheeler et al., 1998, 14–15). Pollardovi
primeri industrijskih regij v Evropi bolj odgovarjajo konceptu homogene re-
gije, medtem ko bomo v primeru procesa industrializacije v severovzhodnem
Jadranu uporabljali koncept funkcijske regije, skupaj s konceptom mesta kot
pola rasti, saj bomo opazovali tudi vplive terciarnih dejavnosti (npr. bančni-
štva) na razvoj industrije.
Pri lociranju posamezne ekonomske dejavnosti v prostoru lahko s po-
močjo splošne teorije lokacije določimo t. i. lokacijske pogoje in lokacijske
dejavnike, ki pogojujejo postavitev in razvoj industrije na določeni lokaciji.
Lokacijski pogoji8 imajo neposreden vpliv na lociranje industrije, kajti pred-
stavljajo razmere na področju, kjer se želi industrijo postaviti (Vrišer, 2000,
35; Wheeler et al., 1998, 211). Lokacijski dejavniki (locational ali location fa-
ctors) pa neposredno vplivajo na odločitev industrije za postavitev na dolo-
čeni lokaciji. Prvi lokacijski dejavnik so surovine, nujne za industrijsko pre-
delavo. Pri izkoriščanju surovin je odločilnega pomena transport surovin od
mesta pridobivanja do predelovalnega obrata. Toda na izkoriščanje določene
surovine vplivajo tudi stroški izkopavanja in predelave, saj lahko nižje stroške
pri transportu izničijo višji stroški izkopavanja ali višji stroški predelovanja
zaradi slabše kvalitete surovin. Pri lokacijskem dejavniku surovin so torej po-
membni tako transport snovi kot predelovalne ter tudi tehnološke zmožnosti
industrije (dejavnik tehnologija) (Vrišer, 2000, 37; Wheeler et al., 1998, 205).
Lokacijski dejavnik energije je v osnovi vezan na dobavo pogonske sile za in-
dustrijo in vire za pridobivanje energije (Vrišer, 2000, 38; Wheeler et al., 1998,
204). Dejavnik delovne sile obsega različne vidike, od stroškov, ki so povezani
s kvalificiranostjo delavcev za določeno delo, do števila potencialnih delavcev,
ki so na voljo. Kombinacija stroškov in števila proste delovne sile nam v gro-
bem da višino mezde – industrija, ki potrebuje veliko število nekvalificiranih
8 »[To so] reliefne in podnebne razmere, biološko (starostno in spolno) sestavo prebivalstva, de-
lovne navade in obstoj industrijske tradicije, morebitno agrarno prenaseljenost in presežke de-
lovne sile v primarnih panogah ter industrializacijsko politiko državnih oblasti.« (Vrišer, 2000, 35)
88
