Page 93 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 93
metodološki okvir
Statične in dinamične eksternalije
(static and dynamic externalities)
Iz teorije rasti pola in njenih primerov je razvidno, da so večja mesta tista z naj-
večjo koncentracijo industrije, še posebej ključne industrije, in da preko širje-
nja urbanizacije in industrializacije vplivajo na nastajanje industrializiranega
prostora s sekundarnimi industrijskimi/urbanimi centri. Vendar v teh štu-
dijah manjka natančnejši pogled na to, kaj prispeva k industrijskem razvoju
majhnih mest, brez bazične industrije in z nizko stopnjo koncentracije. Gle-
de na dosedanje ugotovitve (Penuoil, Friedmann, Cayez) bi lahko rekli, da je
na delu proces pronicanja, ampak ta predpostavlja postopno industrializaci-
jo manjših mest pod vplivom večjih. To se dogaja zato, ker je oblikovanje pola
rasti s svojo koncentracijo industrije povezano s statičnimi eksternalijami (sta-
tic externalities), tj. z lokalizacijskimi in urbanizacijskimi ekonomijami. Že
Marshall je pisal o koristih koncentriranja industrije na eni lokaciji, ko ima-
jo podjetja nižje stroške, ker si med seboj lahko delijo dobavo surovin, blaga,
transport izdelkov ter izurjeno delovno silo – to so prednosti lokalizacijskih
ekonomij. Poleg tega velika mesta tako močno koncentrirani in specializirani
industriji predstavljajo velik trg, ki ga lahko še naprej povečujejo s produkcijo
obsega in kopičenjem delovne sile (to je delovanje urbanizacijskih ekonomij).
Sledeč statičnim eksternalijam bodo večja mesta torej vedno uživala prednost
v industrijskem razvoju pred manjšimi. Dodatno vprašanje pa je, ali statične
eksternalije v celoti pojasnjujejo razvoj industrije na določeni lokaciji. Glaeser
namreč trdi, da bolj kot vzroke za rast ali upad razlagajo okoliščine in pogoje,
v katerih se industrija razvija. Manj jasno pa ostaja, ali se bo, na primer, enkrat
postavljena industrija razvijala ali ne.14 To vprašanje je še posebej pomembno
pri obravnavi industrije v podeželskem okolju, kjer so statične eksternalije pra-
viloma šibkejše kot v mestih.
Kot odgovor na to vprašanje teorije o razvoju mest poznajo še dinamič-
ne eksternalije (dynamic externalities) oz. MAR- (Marshall-Arrow-Romer) in
Jacobs-ekonomije (MAR/Jacobs economies) (Glaeser et al., 1992; Henderson,
Kuncoro in Turner, 1995), ki predstavljajo knowledge-spillover oz. širjenje zna-
nja, inovacij in izkušenj preko srečevanja in stikov med ljudmi, zaposlenimi v
eni ali več industrijskih panogah. Tudi te eksternalije pridejo najbolj do izra-
za v mestih, kjer je več ljudi, ki med seboj komunicirajo in si izmenjujejo ideje.
MAR-ekonomije namreč pojasnjujejo, kako imajo s širjenjem znanja znotraj
14 »Static localization externalities can thus easily account for city specialization, but not for
growth.« (Glaeser et al., 1992, 1129)
93
Statične in dinamične eksternalije
(static and dynamic externalities)
Iz teorije rasti pola in njenih primerov je razvidno, da so večja mesta tista z naj-
večjo koncentracijo industrije, še posebej ključne industrije, in da preko širje-
nja urbanizacije in industrializacije vplivajo na nastajanje industrializiranega
prostora s sekundarnimi industrijskimi/urbanimi centri. Vendar v teh štu-
dijah manjka natančnejši pogled na to, kaj prispeva k industrijskem razvoju
majhnih mest, brez bazične industrije in z nizko stopnjo koncentracije. Gle-
de na dosedanje ugotovitve (Penuoil, Friedmann, Cayez) bi lahko rekli, da je
na delu proces pronicanja, ampak ta predpostavlja postopno industrializaci-
jo manjših mest pod vplivom večjih. To se dogaja zato, ker je oblikovanje pola
rasti s svojo koncentracijo industrije povezano s statičnimi eksternalijami (sta-
tic externalities), tj. z lokalizacijskimi in urbanizacijskimi ekonomijami. Že
Marshall je pisal o koristih koncentriranja industrije na eni lokaciji, ko ima-
jo podjetja nižje stroške, ker si med seboj lahko delijo dobavo surovin, blaga,
transport izdelkov ter izurjeno delovno silo – to so prednosti lokalizacijskih
ekonomij. Poleg tega velika mesta tako močno koncentrirani in specializirani
industriji predstavljajo velik trg, ki ga lahko še naprej povečujejo s produkcijo
obsega in kopičenjem delovne sile (to je delovanje urbanizacijskih ekonomij).
Sledeč statičnim eksternalijam bodo večja mesta torej vedno uživala prednost
v industrijskem razvoju pred manjšimi. Dodatno vprašanje pa je, ali statične
eksternalije v celoti pojasnjujejo razvoj industrije na določeni lokaciji. Glaeser
namreč trdi, da bolj kot vzroke za rast ali upad razlagajo okoliščine in pogoje,
v katerih se industrija razvija. Manj jasno pa ostaja, ali se bo, na primer, enkrat
postavljena industrija razvijala ali ne.14 To vprašanje je še posebej pomembno
pri obravnavi industrije v podeželskem okolju, kjer so statične eksternalije pra-
viloma šibkejše kot v mestih.
Kot odgovor na to vprašanje teorije o razvoju mest poznajo še dinamič-
ne eksternalije (dynamic externalities) oz. MAR- (Marshall-Arrow-Romer) in
Jacobs-ekonomije (MAR/Jacobs economies) (Glaeser et al., 1992; Henderson,
Kuncoro in Turner, 1995), ki predstavljajo knowledge-spillover oz. širjenje zna-
nja, inovacij in izkušenj preko srečevanja in stikov med ljudmi, zaposlenimi v
eni ali več industrijskih panogah. Tudi te eksternalije pridejo najbolj do izra-
za v mestih, kjer je več ljudi, ki med seboj komunicirajo in si izmenjujejo ideje.
MAR-ekonomije namreč pojasnjujejo, kako imajo s širjenjem znanja znotraj
14 »Static localization externalities can thus easily account for city specialization, but not for
growth.« (Glaeser et al., 1992, 1129)
93
