Page 89 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 89
metodološki okvir
delavcev, se bo želela locirati na krajih z nizko mezdo, medtem ko je industri-
ja, ki se zanaša na majhno število visoko kvalificiranih delavcev, verjetno prip-
ravljena sprejeti višjo mezdo (Vrišer, 2000, 39–40; Wheeler et al., 1998, 202).
Trg je pomemben za lociranje industrije iz dveh razlogov: prvi je transport
predelanega blaga od obrata do končnih uporabnikov, drugi pa je obseg pro-
izvodnje, saj nekatere industrije zalagajo veliko število različnih odjemalcev,
medtem ko imajo druge samo par naročnikov (Vrišer, 2000, 41–42; Wheeler
et al., 1998, 199). Zadnji dejavnik je kapital, tako fiksni (zemljišče, obrati, stav-
be in podobno) kot obratovalni (denar za stroške delovne sile, materiala, raz-
lične storitve in podobno) (Vrišer, 2000, 42). Ker lahko industrija pri svojem
lociranju določen dejavnik nadomesti z drugim (npr. več delovne sile za manj
kapitala ali boljšo in hitrejšo dobavo surovin za manj delovne sile), obstaja pri
lociranju industrije množica kombinacij lokacijskih dejavnikov, ki jih teorije
lokacije abstrahirajo na več ali manj modelov (Wheeler et al., 1998, 202). Pol-
lard pri definiranju industrijskih regij eksplicitno uporablja navedene lokacij-
ske dejavnike, a pri tem še bolj izpostavlja podjetništvo (entrepreneurship) in
državo kot zgodovinska dejavnika, ki pripomoreta k oblikovanju posamezne
industrijske regije (Pollard, 1981, 117, 122).
Mesta in teorija polov rasti (growth-pole theory)
Omenili smo že, da pri analizi razvoja industrijske dejavnosti v prostoru sledi-
mo konceptu funkcijske regije. Obseg in delovanje funkcijske regije sta odvi-
sna od njene centralne točke, mesta, ki je praviloma največji industrijski center
v regiji ter največje središče terciarnih dejavnosti. Odvisno od velikosti izbrane
regije (majhna funkcijska regija s samo enim središčem ali večja funkcijska re-
gija z več središči) lahko govorimo o enem ali več regionalnih središčih, vendar
v slednjem primeru obstaja hierarhija med mesti – skorajda vedno bo obstaja-
lo eno »glavno« središče (Wheeler et al., 1998, 130). Primarna prednost mes-
ta kot ekonomskega središča regije leži v aglomeraciji, to je v koncentriranju
ekonomskih dejavnosti na enem mestu. Mesto predstavlja možnost za indu-
strijsko ekonomijo obsega, saj večja količina potencialnih odjemalcev v njem
pomeni večjo produkcijo in nižje stroške posamičnega izdelka. Nižji stroški
pa omogočajo še večjo proizvodnjo, ki lahko, zaradi nizke cene izdelkov, kon-
kurira na novih tržiščih zunaj mesta ali regije. Poleg tega koncentracija obra-
tov v isti industrijski panogi v mestu pomeni tudi določene ugodnosti za vse
obrate, ker si med seboj lahko delijo primerno kvalificirano delovno silo, po-
samezne storitve (npr. dobavo surovin) in tehnologijo – to je delovanje t. i. lo-
kalizacijskih ekonomij (localization economies). Koncentriranje industrijskih
89
delavcev, se bo želela locirati na krajih z nizko mezdo, medtem ko je industri-
ja, ki se zanaša na majhno število visoko kvalificiranih delavcev, verjetno prip-
ravljena sprejeti višjo mezdo (Vrišer, 2000, 39–40; Wheeler et al., 1998, 202).
Trg je pomemben za lociranje industrije iz dveh razlogov: prvi je transport
predelanega blaga od obrata do končnih uporabnikov, drugi pa je obseg pro-
izvodnje, saj nekatere industrije zalagajo veliko število različnih odjemalcev,
medtem ko imajo druge samo par naročnikov (Vrišer, 2000, 41–42; Wheeler
et al., 1998, 199). Zadnji dejavnik je kapital, tako fiksni (zemljišče, obrati, stav-
be in podobno) kot obratovalni (denar za stroške delovne sile, materiala, raz-
lične storitve in podobno) (Vrišer, 2000, 42). Ker lahko industrija pri svojem
lociranju določen dejavnik nadomesti z drugim (npr. več delovne sile za manj
kapitala ali boljšo in hitrejšo dobavo surovin za manj delovne sile), obstaja pri
lociranju industrije množica kombinacij lokacijskih dejavnikov, ki jih teorije
lokacije abstrahirajo na več ali manj modelov (Wheeler et al., 1998, 202). Pol-
lard pri definiranju industrijskih regij eksplicitno uporablja navedene lokacij-
ske dejavnike, a pri tem še bolj izpostavlja podjetništvo (entrepreneurship) in
državo kot zgodovinska dejavnika, ki pripomoreta k oblikovanju posamezne
industrijske regije (Pollard, 1981, 117, 122).
Mesta in teorija polov rasti (growth-pole theory)
Omenili smo že, da pri analizi razvoja industrijske dejavnosti v prostoru sledi-
mo konceptu funkcijske regije. Obseg in delovanje funkcijske regije sta odvi-
sna od njene centralne točke, mesta, ki je praviloma največji industrijski center
v regiji ter največje središče terciarnih dejavnosti. Odvisno od velikosti izbrane
regije (majhna funkcijska regija s samo enim središčem ali večja funkcijska re-
gija z več središči) lahko govorimo o enem ali več regionalnih središčih, vendar
v slednjem primeru obstaja hierarhija med mesti – skorajda vedno bo obstaja-
lo eno »glavno« središče (Wheeler et al., 1998, 130). Primarna prednost mes-
ta kot ekonomskega središča regije leži v aglomeraciji, to je v koncentriranju
ekonomskih dejavnosti na enem mestu. Mesto predstavlja možnost za indu-
strijsko ekonomijo obsega, saj večja količina potencialnih odjemalcev v njem
pomeni večjo produkcijo in nižje stroške posamičnega izdelka. Nižji stroški
pa omogočajo še večjo proizvodnjo, ki lahko, zaradi nizke cene izdelkov, kon-
kurira na novih tržiščih zunaj mesta ali regije. Poleg tega koncentracija obra-
tov v isti industrijski panogi v mestu pomeni tudi določene ugodnosti za vse
obrate, ker si med seboj lahko delijo primerno kvalificirano delovno silo, po-
samezne storitve (npr. dobavo surovin) in tehnologijo – to je delovanje t. i. lo-
kalizacijskih ekonomij (localization economies). Koncentriranje industrijskih
89
