Page 90 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 90
industrializacija in prostor
obratov v mestih omogočajo tudi urbanizacijske ekonomije (urbanization eco-
nomies), ko različne industrijske dejavnosti izkoriščajo obstoj mestnih storitev,
npr. požarno in policijsko varnost, javni prevoz, komunalne storitve in podob-
no (Wheeler et al., 1998, 132–33, 135). Vsako mesto namreč razpolaga z določe-
no količino sekundarnih in terciarnih dejavnosti (non-basic activities), ki služi-
jo za potrebe mesta in so na voljo tudi industrijskim podjetjem (Wheeler et al.,
1998, 139; Klaassen, 1972, 2).
Mesto poleg ugodnosti za industrijsko proizvodnjo ponuja prebivalstvu
v svoji okolici različne trgovske in storitvene usluge, kar pripomore k ohranja-
nju njegove centralne pozicije znotraj regije. Le-ta je odvisna tudi od vrste sto-
ritev, ki jih ponuja (nekatera mesta so lahko samo trgovinski ali proizvodni
centri), ter od velikosti mesta, kajti zaradi aglomeracije velja, da večja mesta
ponujajo več storitev kot manjša. Mesta z boljšo centralno pozicijo bodo to-
rej imela več centralnih funkcij (central functions) kot mesta s slabšo central-
no pozicijo, kar privede do hierarhije med mesti (Wheeler et al., 1998, 153–55).
Hierarhična in prostorska delitev mest glede na centralne funkcije ustvarja t.
i. sistem centra (central-place system). V njem so večji centri povezani z manj-
šimi v določen vzorec, kjer so večji centri med seboj bolj oddaljeni ter redkejši
od manjših centrov. Prostorski vzorec sistema centra ima torej obliko mreže,
z večjimi centri kot izrazitejšimi točkami in z manjšimi centri kot manj izra-
zitimi točkami (Wheeler et al., 1998, 156–57).
V povezavi s centralno pozicijo mesta in aglomeracijo teorija pola ras-
ti trdi, da se celotna regija ne razvija enakomerno, temveč da je največja eko-
nomska rast prisotna na določeni točki ali polu, medtem ko je drugje nižja.
Primarni razlog za ta neenakomeren gospodarski razvoj v regiji je v koncen-
traciji ključnih industrij na polu oz. v mestu. Ključne industrije so tiste, ki s
svojo produkcijo obsega najbolj vplivajo na gospodarsko rast mesta (Wheeler
et al., 1998, 47).
Klaassen industrijsko proizvodnjo glede na koncentracijo in vlogo deli
na tri stopnje. Prva stopnja je t. i. primary manufacturing, ki zajema prehram-
beno, lesno, keramično, steklarsko in kamnolomsko industrijo. Za to indu-
strijo je značilno, da lokacija nima odločilnega pomena za postavitev indu-
strijskega obrata, saj jo kot t. i. razpršeno industrijo (footloose industry) lahko
postavimo kjer koli, največkrat tam, kjer so surovine (npr. les, kamen) (Vri-
šer, 2000, 45). Poleg tega industrije na tej stopnji manj potrebujejo druge in-
dustrije za svoj razvoj. Druga stopnja je t. i. secondary manufacturing, to sta
večinoma oblačilna in obutvena industrija. Tukaj je že možno zaznati večjo
povezanost med različnimi vrstami industrijskih obratov in posledično več-
90
obratov v mestih omogočajo tudi urbanizacijske ekonomije (urbanization eco-
nomies), ko različne industrijske dejavnosti izkoriščajo obstoj mestnih storitev,
npr. požarno in policijsko varnost, javni prevoz, komunalne storitve in podob-
no (Wheeler et al., 1998, 132–33, 135). Vsako mesto namreč razpolaga z določe-
no količino sekundarnih in terciarnih dejavnosti (non-basic activities), ki služi-
jo za potrebe mesta in so na voljo tudi industrijskim podjetjem (Wheeler et al.,
1998, 139; Klaassen, 1972, 2).
Mesto poleg ugodnosti za industrijsko proizvodnjo ponuja prebivalstvu
v svoji okolici različne trgovske in storitvene usluge, kar pripomore k ohranja-
nju njegove centralne pozicije znotraj regije. Le-ta je odvisna tudi od vrste sto-
ritev, ki jih ponuja (nekatera mesta so lahko samo trgovinski ali proizvodni
centri), ter od velikosti mesta, kajti zaradi aglomeracije velja, da večja mesta
ponujajo več storitev kot manjša. Mesta z boljšo centralno pozicijo bodo to-
rej imela več centralnih funkcij (central functions) kot mesta s slabšo central-
no pozicijo, kar privede do hierarhije med mesti (Wheeler et al., 1998, 153–55).
Hierarhična in prostorska delitev mest glede na centralne funkcije ustvarja t.
i. sistem centra (central-place system). V njem so večji centri povezani z manj-
šimi v določen vzorec, kjer so večji centri med seboj bolj oddaljeni ter redkejši
od manjših centrov. Prostorski vzorec sistema centra ima torej obliko mreže,
z večjimi centri kot izrazitejšimi točkami in z manjšimi centri kot manj izra-
zitimi točkami (Wheeler et al., 1998, 156–57).
V povezavi s centralno pozicijo mesta in aglomeracijo teorija pola ras-
ti trdi, da se celotna regija ne razvija enakomerno, temveč da je največja eko-
nomska rast prisotna na določeni točki ali polu, medtem ko je drugje nižja.
Primarni razlog za ta neenakomeren gospodarski razvoj v regiji je v koncen-
traciji ključnih industrij na polu oz. v mestu. Ključne industrije so tiste, ki s
svojo produkcijo obsega najbolj vplivajo na gospodarsko rast mesta (Wheeler
et al., 1998, 47).
Klaassen industrijsko proizvodnjo glede na koncentracijo in vlogo deli
na tri stopnje. Prva stopnja je t. i. primary manufacturing, ki zajema prehram-
beno, lesno, keramično, steklarsko in kamnolomsko industrijo. Za to indu-
strijo je značilno, da lokacija nima odločilnega pomena za postavitev indu-
strijskega obrata, saj jo kot t. i. razpršeno industrijo (footloose industry) lahko
postavimo kjer koli, največkrat tam, kjer so surovine (npr. les, kamen) (Vri-
šer, 2000, 45). Poleg tega industrije na tej stopnji manj potrebujejo druge in-
dustrije za svoj razvoj. Druga stopnja je t. i. secondary manufacturing, to sta
večinoma oblačilna in obutvena industrija. Tukaj je že možno zaznati večjo
povezanost med različnimi vrstami industrijskih obratov in posledično več-
90
